Spust v Turkovo brezno
Izlet s člani kranjskega društva za raziskovanje jam v Turkovo brezno. Ta jama je bila odkrita že na začetku prejšnjega stoletja, med drugo svetovno vojno pa je služila kot skrivališče za vojake.
Kropa – Bo res držalo, da ima Slovenija, z Gorenjsko na čelu, veliko pokazati vsakomur - tudi globoko pod zemljo, pri šestih stopinjah Celzija, kljub nizki temperaturi osupnemo ob razgledih, ki jih naša »zemljica« skriva pod seboj.
Skrite adute Gorenjske so mi razkazali člani Društva za raziskovanje jam iz Kranja. Pet jamarjev me je odpeljalo v Turkovo brezno pri Rovtah, blizu Krope. To je jama, ki so jo registrirali v kataster jam leta 1933, vendar so se najbrž vanjo spuščali že prej. Globoka je 92 metrov, po njej potekajo rovi v dolžini dobrih 890 metrov. V času druge svetovne vojne je Turkovo brezno služilo za skrivanje partizanov in za njihovo skladišče orožja. Ne daleč stran od vhoda v jamo se nahajata luknji, v kateri so se vojaki skrili, vhoda pa nato zagradili s kamenjem, da jih niso mogli najti. To je najbrž največja vrednost jame, ta zgodovinski vidik. Še pred leti so, po besedah mojih spremljevalcev, v njej našli naboje.
Turkovo brezno je ena izmed jam, ki je precej dobro urejena, dokaj lahko dostopna in kar pogosto obiskana. Jamarji sem vodijo večino željnih odkrivanja podzemnih lepot. V stene so zabiti svedrovci, vijaki zavrtani v steno, na katere jamarji pripnejo vponke in nato napnejo vrvi za spuščanje in plezanje. Vsakogar, ki ni vajen tovrstnih veščin, bi postalo strah. A jamarji ničesar ne prepustijo naključju, tudi vsakega obiskovalca ustrezno opremijo. S čelado, lučko in pasom. In začne se akcija.
Tokrat smo se najprej peš spustili do prve previsne stene, kjer nas je čakal spust do dvorane. Od tam naprej smo se dvigali in spuščali, tudi malo plazili in plezali; si dvakrat zelo namučili roke. Brezno nas pozdravlja z veliko skritimi hodniki, nekaj večjimi in manjšimi dvoranami, slepimi in povratnimi rovi. Sestavljeno je iz apnenca in dolomita; tu in tam lahko opazimo kakšen kapnik, ki se dviga ali spušča s sten. V hladni jami so si dom našli tudi netopirji. Po stropu in stenah jame se vidijo sledi, ki jih je za seboj pustila voda. Turkovo brezno namreč ob vsakem večjem nalivu zalije podtalnica.
Zanimiva izkušnja, neponovljiva. Pri obisku jame se pokaže tudi dober timski duh. Ko se kdo zatakne v rovu, mu zmanjka moči ali pa je premajhen, da bi se potegnil na skalo, mu jamarji vedno priskočijo na pomoč. Fantje in dekleta, ki se ukvarjajo z jamarstvom, večino časa jame čistijo človeške umazanije. Narava ne ostane nikomur dolžna; vse, kar odvržemo, se najverjetneje razgradi v vodo, ki jo pijemo. Turkovo brezno je čista jama, a vseeno smo, na poti iz teme proti belemu dnevu, ven prinesli nekaj starih konzerv. In kot sem začela, je na Gorenjskem res lepo, a ne varujmo le tiste narave, ki jo vidimo; še en njen velik del nje se nahaja pod nami.