Umreti sebi

V preteklih dneh smo obiskovali grobove, pregledovali letnice in seštevali, koliko so bili stari ljudje, ki so umrli. Doživeli so svoje bivanje na tej Zemlji. Ogromna večina človeštva verjame, da se s smrtjo ne konča naše življenje. Nekateri se celo prepirajo (a ni to smešno), ali imamo samo eno ali več življenj. Pa naj se vsakdo sam zase odloči. Strinjamo pa se v točki, da je to lahko zadnje življenje. In zato se je vredno potruditi, da ga izkoristimo oziroma izživimo, kar se le da dobro. Normalno se nam je zdelo, da smo na pokopališčih obiskovali 'mrtve mrtvece'. Težje pa je, ko opazujemo, koliko je med nami ljudi, ki so nehali živeti in le še životarijo. Pravimo, da so pozabili nase in umrli sami sebi.

V vsakem življenjskem obdobju so takšni ljudje. Hudo je, kjer otroci ne morejo živeti svojega brezskrbnega otroštva. Večkrat so res okoliščine težke (npr. vojne, revščina), še bolj pogosto pa so razmere v naših družinah tako mučne, da postanejo otroci zagrenjeni. Hvala bogu pa je vedno več staršev, ki se zavedajo, kako zelo pomembno je posvetiti čas otroku in s svojim zgledom kazati smer.

Škoda je, ko posameznik pozabi nase in ga dnevne obveznosti tako zelo zaposlijo, da niti ne ve, kdaj je minilo dvajset ali trideset let. Ljudje pogosto pozabijo na svoje želje in vzgibe srca. Kar naenkrat je človek star petdeset in začne ugotavljati, da se mu je izmuznilo nekaj zelo velikega. Pri teh letih otroci odidejo, služba postane rutina in marsikdo ugotovi, da je v njem postala neka praznina. Prav je, da se žrtvujemo za otroke, zakonca, službo, lokalno skupnost ali na kakšen drug način služimo drugim. Mnogi na tak način začnejo izgorevati. To ne sme postati naše življenjsko vodilo. To je pot, ko pozabimo nase in ne vemo več, kaj si želimo in kaj nas napolnjuje. S pravico do lastnega zadovoljstva je naša dolžnost, da imamo druge radi ravno toliko kakor samega sebe. Tako je zapisano in tako so nas učili. Le pozabili so poudariti »kakor samega sebe«. Sicer lahko začnemo umirati sami sebi in postajamo živi mrtveci, v katerih ni več življenjskega veselja.

Mislim, da je slediti sebi nujno, če želimo dolgoročno ohranjati notranje zadovoljstvo. Otroke poizkušamo vzgajati v samostojne osebe, ki se bodo znali postaviti zase. Kako loviti ravnotežje med služiti drugim in slediti sebi, pa bodo otroci najbolje videli v odnosu med mamo in očetom. Nobena prevlada ni koristna. Niti ni prava pot, da nekdo potrpi in potrpi, kajti sčasoma bo vsaj eden od njiju le še trpel v odnosu in umrl sam sebi. Dopuščanje medsebojne svobode in odgovorno prevzemanje obveznosti je verjetno prava pot rešitve.