Krompirjevke
V Sloveniji imamo krompirjeve počitnice od leta 1993/94, torej 22 let. Uporabljamo nemški izraz, ko so v preteklosti tam v septembru res še pobirali krompir z njiv, pri nas pa konec oktobra ni več krompirja. Tako so si zamislili in nič se ne pritožujemo. Eni potujejo, drugi delajo, na koncu se otroci vseeno malo učijo, saj se pričenja intenzivni del šolskega leta. Vreme nam je bilo naklonjeno. Narava se je odela v bakrenasto zlato barvo, ki je meni najljubša. Čarobno mi je hoditi po gozdu in brcati pred seboj kupe listja, ki se vali pod nogami.
Običajno jesenskih počitnic nič kaj posebno ne načrtujemo. Grabimo listje, pospravimo balkonske rože. V času sajenja in pospravljanja rož imamo počitnice, da človek to naredi v miru in z veseljem. Čistili smo gozd in pobirali odpadle veje, jih vozili domov in pripravili kup za prihodnje leto. Da se bodo drva dobro posušila, ker napol posušena drva ne gorijo. Ne vem, ali je obdobje, ko se približuješ ali že zajadraš v petdeseta, že tisto, ki te spominja na starejše ljudi, ki imajo z drvmi veliko opravka in skrbi. Da bodo suha, da jih imajo na zalogi za nekaj let, saj ni hujšega, kot da te pozimi zebe in nimaš pripravljenih drv. Tako smo drvarjenju namenili dva dneva. In smo praznovali rojstni dan, pa smo zopet kuhali, pekli in stregli. Rojstnodnevne želje najstnic se pri nas običajno končajo pri nakupu novih oblek. Jaz pa se moram psihično pripraviti na ta podvig. Naj v tem uživam, si pripovedujem, saj me ne bosta več dolgo vabili po nakupih. Ker je želja nakupovati v Ljubljani, jih pač moram peljati tja. Običajno po uri in pol ne zdržim več, potem se usedem, berem in počakam. To je zame pravi psihični napor. Na začetku vsakih počitnic si mislim, da bomo pospravili za nazaj in naredili malo reda v hiši za naprej. Potem pospravljamo, likamo, peremo. Ko smo vsi doma, je frekvenca vseh opravil večja in na koncu počitnic so zopet kupi cunj, ki čakajo na pranje in likanje, pometamo neprestano, pa je še vse umazano, kuhamo in pečemo. Pomivalni stroj pere tudi trikrat dnevno. Dobro, da so izumili vso to tehniko, sicer bi lahko več ljudi opravljajo izključno gospodinjska dela. In ob koncu počitnic se zalotim, saj nikjer nismo bili!!! To je zame pravi alarm in če drugega ne, je potrebno vsaj malo v hribe. Čudovito je pogorje Storžiča. Rjavo, rumeno, rdeče listje se prepleta z odpadajočimi iglicami macesnov in trdoživo smrekovino, ki ohranja svoje zelenje tudi čez zimo. Nad vsem tem pa se v soncu bohoti modrina neba, ki še tako težke skrbi ali sitnost spremeni v prijetno utrujenost, potem pa je meni takoj lažje. V nedeljo smo obiskovali grobove in tako so se končale še ene počitnice. Dvakrat se bomo okrog obrnili, pa bo tu novo leto in zopet bodo počitnice.