Še vedno smo 4. a

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Razvedrilo / / 09:54

»Sploh nisem pomislila, da ne bi bilo dobro. Res smo nekaj posebnega vedno bili, še vedno smo in prepričana sem, da bomo takšni tudi ostali,« se z vsem med besedama 'sploh' in 'ostali' strinjamo s teboj, Lea.

Trideset let! Kot da je bilo ravnokar, no, prejšnji teden, mogoče sredi pomladi ali pred nekaj leti, enkrat v devetdesetih ... uh, je mar res od takrat, ko smo zapustili srednješolske klopi, čez noč odrasli (dodatno razglabljanje na to temo prepovedano) in se podali vsak na svoje, eni v službe, drugi študirat, tretji vsakega malo, bodoče mamice tudi že rodit …, je mar res od tistega junija 1985, ko je 4. a še zadnjič pomahal škofjeloški gimnaziji v pozdrav, minilo že polnih trideset let? Kakorkoli že, prav veliko matematike ni potrebne, da se v rezultatu pokaže dober razlog za ponovno srečanje nekdanjih sošolcev. Ok, punce, imate prav, tudi sošolk, saj vas je bilo več in ste imele tudi glavno besedo, kot smo med drugim pred dnevi ugotavljali na srečanju v Crngrobu, na pol poti med Kranjem in Škofjo Loko. Bili smo skorajda povsem kranjski razred na loški gimnaziji.

Matej in Andreja sta zdaj 'prfoksa' na naši gimnaziji, Leja se ukvarja s številkami na občini, Lea na zavarovalnici, Romina ve, kako z brezdomci, Mojca in Igor piševa, Stane je pri največjem trgovcu, Andreja uči na osnovni, Marija na gimnaziji, Nataša peče najboljše slaščice, še pri evropski oblasti v Bruslju imamo Jelko … Vsi nekaj počnemo, vsi nekaj znamo in vsi smo se tistega večera spominjali traparij in resnih stvari iz čudovitih srednješolskih let. Povzetek večera bi bil videti takole (seveda sem preplonkal): »Dragi 4. a, z vami sem preživela enkratno srečanje, ki ga ne bomo pozabili. V radost mi je bilo videti, kako ste podoživljali vragolije izpred treh desetletij, ki imajo očitno velik pomen v življenju, večji, kot se pedagogika tega zaveda. Zanimivo se je bilo pogovarjati s skoraj dedki in že babicami in tisti večer je bil dober večer.« Tako sporočilo nam je po srečanju namenila naša ljuba razredničarka Lidija Magolič, ki si je nekje na sredi našega gimnazijstva upala prevzeti precej divji razred in ga enako divjega pripeljati do zaključka. Zato je nekoliko prirejena pesem o 'dragi naši Lidiji', ki jo je zapel Matej in mi vsi z njim, na pravem mestu. Do prihodnjič, drage sošolke in sošolci. Vsi.