Slovo velikega Slovenca in svetovljana

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Bohinj / sreda, 28. oktober 2015 / 10:18

Profesor France, veliki Slovenec in svetovljan, je o pokojnem dr. Francetu Bučarju, ki so ga pokopali v petek v Bohinjski Bistrici, povedal pater dr. Edvard Kovač. Pravičen je bil do resnice in do svojega naroda, vedel je, kaj je država, in znal je poslušati tudi druge in drugačne, so povedali o njem.

Bohinjska Bistrica – Ko so se v petkovem sončnem popoldnevu iz zvonika cerkve svetega Miklavža v Bohinjski Bistrici oglasili zvonovi, se je z najvišjimi državnimi in cerkvenimi častmi začela zad­nja pot pokojnega dr. Franceta Bučarja, domačina iz Bohinjske Bistrice, ki je bil rojen na svečnico, na praznik luči, leta 1923. Njegova skoraj 93 let trajajoča življenjska pot se je končala tam, kjer se je začela: v Bohinju, med Bohinjci. V cerkev in h grobu je pokojnika spremilo veliko ljudi. Med pogrebci so bili prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, član tedanjega predsedstva Ivan Oman in predsednik prve vlade Lojze Peterle ter sedanji predsednik republike Borut Pahor, predsednik državnega zbora Milan Brglez in predsednik državnega sveta Mitja Brvar ter njegovi prijatelji in sodelavci, na primer Spomenka in Tine Hribar in Dimitrij Rupel. Z udeležbo na pogrebu so izrekli spoštovanje človeku, ki se je v mladosti uprl okupatorjem in šel med gorenjske partizane, ki je bil kot kristjan razmišljajoč in kritičen tudi do Cerkve in si je v sedemdesetih letih preteklega stoletja drznil razmišljati, predavati in pisati drugače od takratne uradne politike. O zablodah tedanjega sistema je govoril tudi pred evropsko javnostjo. S pisanjem o slovenskem nacionalnem programu je postavljal temelje novi državi. Bil je predsednik njenega prvega demokratično izvoljenega parlamenta, imel je čast razglasiti samostojnost nove države in je bil glavni pri pisanju njene ustave. Proti koncu preteklega stoletja se je umaknil iz aktivne politike, vendar je še na­prej, do zadnjih dni svojega življenja, pisal in ostal kritik zablod slovenske politike, zaradi česar ga niso marali ne levi in ne desni, kot je zase pogosto dejal.

Pokojnega dr. Franceta Bučarja so pokopali z državnimi častmi. Mašo zadušnico, med katero sta pela pevska zbora iz Krope in iz Podnarta (mama Bučarjeve soproge Ivke je bila Pav­lina Gašperšič iz Krope – op. J. K.), je daroval ljubljanski pomožni škof dr. Franc Šuštar, ki je prebral tudi izjavo Slovenske škofovske konference, saj je pokojni deloval tudi v Cerkvi in kot kristjan iskal resnico in se zavzemal za pravičnost in solidarnost. Pred poslovilno vežico in ob grobu je zapel oktet Gallus iz Ribnice. V obredu slovesa so sodelovali pihalni orkester Slovenske policije in gardisti Slovenske vojske. Ko so žaro s pokojnikom položili v grob, so vojaki izstrelili tri častne salve, iz trobente so zazveneli zvoki pesmi Domovini, gardisti pa so soprogi Ivki in svojcem izročili fotografijo pokojnega dr. Franceta Bučarja, njegova odlikovanja in slovensko zastavo.

Ni se obračal po vetru

Dr. Francetu Bučarju v slovo je najprej spregovoril njegov študent in prijatelj dr. Jože Mencinger, ki je dejal, da bo v naši zgodovini trajno zapisan kot državnik slovenske osamosvojitve, oče ustave in predsednik parlamenta. Ostal bo v spominu tudi po knjigah in po mnogih iskrivih besedah, ki jih je izrekel v parlamentu, tudi o tistih o guncanju afen. »Kot učitelja sem ga spoznal pred več kot petdesetimi leti. Njegova predavanja so bila za tiste čase precej nenavadna, predvsem pa je bil nenavaden kar sam. Zame je bil predvsem slab politik v najboljšem pomenu besede. Kar je bilo včeraj mo­dro, se naslednji dan ni spremenilo v zeleno, ker je tako mislila večina. Bil je zasvojen s politiko, vendar za njo povsem neprimeren. Pravzaprav je zmeraj nasprotoval vsemu, kar je bilo večini samoumevno. Takšnih ljudi je malo, zato so v družbi toliko bolj po­trebni. Najbolje se je počutil kot upornik z razlogom ali brez njega, kot človek, ki je zase mnogokrat povedal, da ga niso marali ne levi in ne desni,« je dejal dr. Mencinger. Spomnil se je na njuno prijateljevanje, na redne mesečne pogovore, na skupne vzpone v gore. Zadnji je bil pred leti na Črno prst. Tudi pred meseci sta razmišljala o njej, vendar sta oba vedela, da iz tega ne bo nič. »Sam sem izgubil učitelja in vzornika, ostaja pa mi zavest, da sem bil njegov prijatelj,« je sklenil besede slovesa dr. Jože Mencinger.

Človek prelomnega časa

V imenu državljank in državljanov Slovenije in v svojem osebnem imenu se je od dr. Bučarja poslovil predsednik republike Borut Pahor. »Dr. France Bučar je bil eden od ustanovnih očetov lastne države. To je bila velika zgodba slovenskega naroda in dr. Bučar je hotel videti in delati veliko zgodbo. Zgodbo o svobodnejši in boljši družbi. Zgodbo o Slovencih kot suverenem narodu. Zgodbo o povezani Evropi svobodnih narodov … In premočrtno, skoraj trmasto jo je vodil do srečnega konca,« je dejal predsednik Pahor. Zanj je bil narodni voditelj in buditelj in usodi smo lahko hvaležni, da ga je postavila v prelomni čas zgodovine. To je lahko storil, ker je bil pogumen človek in vizionar, izjemna in nenadomestljiva osebnost.

Spomin na dedka

Preden so žaro odnesli v cerkev in nato v grob, se je od dedka poslovila vnukinja Tina. Povedala je, da so ga vnuki imeli zelo radi, saj se je z njimi pogovarjal in igral, reševal naloge in smrtno resno bral časopise in poslušal poročila. Takrat ga nihče ni smel motiti. Rad je pripovedoval o pomembnih dogodkih in odpiral nove svetove. Tudi grozne situacije je znal opisati kot razburljiva doživetja. »Dedek se je ves čas želel učiti novih stvari. Vadil je in vadil. S svojim zgledom nas je učil, da je treba stvari, ki se jih lotimo, speljati do konca in da je treba včasih tudi znati potrpeti. Njegovo mnenje smo zelo cenili. Imel je trdna načela in je vedel, kaj je prav in kaj narobe. Od njega smo se naučili, kaj pomeni imeti hrbtenico,« je povedala vnukinja Tina.