O dr. Francetu Bučarju so povedali
Milan Kučan: »Bil je velik človek, dostikrat nerazumljen, vendar zvest samemu sebi. Zasluži vse spoštovanje in meni je bilo v čast sodelovati z njim. Dalj časa, ko sva sodelovala, bolje sva se spoznala in zato sva lažje usklajevala stališča, ki niso bila enaka. Ampak, kakor je on znal braniti svoja stališča, je znal tudi poslušati. To je redkost v politiki in danes je skoraj ni.«
Ivan Oman: »Da, velik mož je bil. Temu nimam kaj dodati.«
Tine Hribar: »Midva imava skupno usodo od leta 1975 naprej, ko naju je partija vrgla iz fakultet. Potem smo se dobili pri Novi reviji in začeli intenzivno sodelovati. Tudi pri 57. številki, ko smo bili v postopku pred zveznim javnim tožilcem, vendar se je takratna slovenska politika vključno z Milanom Kučanom in z javnim tožilcem Pavletom Carom dobro držala in nas ni dala pred sodišče, kot je zahtevala zvezna oblast. Tega smo se zavedali. Imeli smo različna stališča, vendar med nami ni bilo take sovražnosti, kot je med sedanjimi političnimi velikaši. Ker je imel Bučar že v partizanih dosti tako imenovanih vojvod, tega tudi v Demosu ni dopuščal in je prišel zato z marsikom v konflikt. Spoštoval sem ga in nanj imam lepe spomine.«
Spomenka Hribar: »Bil je človek topline, čeprav na zunaj ni kazal tega. Znal je biti oster. Predvsem pa je bil velik intelektualec. Ni bil zaljubljen v svoj prav, v svoje krščanstvo, ampak je videl naprej in nazaj, levo in desno. Zapustil nam je etično držo, domoljubje in širino. Vedel je, kaj je država, saj jo je sam gradil. Bil je državnik in politik, in ne politikant, česar imamo sedaj v izobilju.«
Pater dr. Edvard Kovač: »Naš profesor France, kot smo ga klicali prijatelji, je bil pravičen do resnice, pravičen do svojega naroda, pravičen do svojih dragih in pravičen do vsakogar, ki je zahteval pravico za vsakega človeka. In za to svojo pravičnost, ki je spominjala na izraelske preroke, je moral trpeti in marsikaj prestati. Ko je bilo potrebno, je znal reči tako kot prvi krščanski pričevalci pred sodniki: kristjan sem!«