Lubadar se pretirano razmnožuje

Za stanje, kakršnega imamo v slovenskih gozdovih, je v največji meri kriva Vlada Republike Slovenije in Zavod za gozdove Slovenije. Dobro leto in pol je od takrat, ko se je zgodila naravna nesreča v slovenskih gozdovih.

Namesto da preštevilni gozdarji odkazujejo polomljeno in izruvano drevje za posek (kar je že narava sama odkazala), bi morala Vlada in Zavod za gozdove Slovenije omogočiti, da bi lahko pod ugodnimi pogoji (nakup mehanizacije) ustanavljali svoja podjetja za posek in spravilo lesa iz gozdov. Gozdarji so vsi, od prvega do zadnjega, usposobljeni za delo v gozdu. To bi bil edini način, da bi iz naših gozdov odpeljali čim več zdravega lesa, predno ga napadejo podlubniki.

V primerjavi s sosedo Avstrijo (ki je štirikrat večja od Slovenije) imamo pri nas skoraj enako število gozdarjev, torej tisoč preveč. Na Gorenjskem plačevati ZGS Kranj in ZGS Bled je potratno in za nas, davkoplačevalce, nesprejemljivo. To se nam vleče še iz časov komunizma in kot vse kaže temu še dolgo ne bo konca.

Leta 1966 sem (s skupino) v Avstriji delal v gozdu, ki ga je prizadela ujma. Niti eno samo drevo (polomljeno in izruvano) ni bilo odkazano, da bi zraven sekali tudi zdrava drevesa, ni nikomur padlo na pamet. Ko smo končali, je prišel kupec lesa, da smo les izmerili. Pri izmeri so bili zraven: kmet kot prodajalec, »golcar« kot izvajalec in kupec. Vsi trije smo bili zelo pozorni pri izmeri, saj je bila za vse tri izmera merodajna in zavezujoča. Nazadnje, ko je bilo vse pospravljeno (veje in vrhači na kupu, bognedaj v kakšnem potoku), pripravljeno za pogozditev, je prišel v kontrolo gozdar.

Kako pa se dela pri nas, bom rekel, bolj stihijsko. V letu in pol so na Zavodu za gozdove v Kranju izdelali samo dvajset odločb, od katerih sta samo dva plačala kazen (vir Gorenjski glas 25. 9.).

Primer: Od gostilne na Jezerskem vodi pot proti Javorniškemu Sedlu in naprej v Lom. Petdeset metrov nad stezo (vlako) pod Škarjevim Robom leži že najmanj tri leta podrto drevje (bukev), ki ga nihče ne odpelje. Samo sto metrov desno pa so letos z žičnico spuščali sveže posekana drevesa bukve do ceste. Vmes so že pred leti napravili poseko in ob spuščanju lesa v dolino do ceste uničili vozno pot Lom–Jezersko v največji strmini. Letos sem jo zasilno usposobil za pešpot, da bo prehodna za planince, lovce in Jezerjane, kadar poromajo na Brezje. Kako to početje komentirajo tuji pohodniki, pa preberite v vpisni knjigi na Javorniškem sedlu. Škodo je napravilo (včasih GG) Izvajalsko podjetje Postojna. Na poseki, kjer naj bi se po slovenskih načinih gozdarjenja naravno pomlajevalo, raste meter visoka trava. Gozdarji pa nič, inšpektorji tudi nič. Včasih so bili pod isto streho vsi trije (saj veste, kako je to, vrana vrani ...).

Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano g. Židan (specialist za prašiče) ustanavlja novo (staro) podjetja za gospodarjenje z gozdovi, ki bo zaposlovalo nove in nove gozdarje, ki jih brez potrebe bruhajo naše fakultete. Za vajence, ki naj bi nekoč postali strokovnjaki, posebno v lesni industriji, pa naši oblastniki nimajo posluha.

Opozarjam: razmnožil se je lubadar čez vse razumne meje, razmnožili so se čez vse razumne meje volkovi, razmnožili so se medvedje čez vse razumne meje, tudi Zavod za gozdove v Kranju hoče zaposliti – tudi čez vse razumne meje – dodatnih pet gozdarjev.

Zaradi vseh nepravilnosti, ki se dogajajo v gozdarstvu, mora takoj in brezpogojno odstopiti minister za gozdarstvo g. Židan in še marsikdo na Zavodu za gozdove Slovenije.

Čeprav nas je sprejela medse najbolj od vseh narodov zaželena družina Evropa, bi nekateri še kar naprej radi živeli po balkansko in predvsem na tuj račun.

Jože Meglič Tič