Ljerka izgubi službo

Bitke s kilogrami, 1. del

Ljerko poznam že skoraj dvajset let. Že kot mlado dekle je začela delati v pisarni, kjer je skrbela za knjigovodske posle tovarne, v kateri so delali tudi njeni starši in kasneje oba otroka. Z možem sta naredila hišo, ko se je poročila hči, so adaptirali še mansardo. Nato so prišli še vnuki, ki so postali središče njenega sveta. Kot strela z jasnega pa se ji je lepo urejen in popredalčkan svet kar naenkrat podrl. Zaradi prihoda računalnikov so nadrejeni pričeli redčiti zaposlene po pisarnah. Čez noč je bila soočena z izbiro: oditi ali se zaposliti v proizvodnji.

Ni ji bilo lahko. Žal je dokončala le tako imenovano večerno šolo, bila pa je tudi prestara, da bi si poiskala kakšno primerno službo, zato se je s težkim srcem spustila dve nadstropji nižje, v hrup in umazanijo, v prostore, kjer so vladali povsem drugi zakoni, kot jih je bila pred tem vajena.

»Bilo me je tudi neskončno sram! To so bili še časi, ko so bile takšne degradacije več kot sramotne! Četudi sem se z nekaterimi ženskami družila izven tovarne, je bilo to, da sem jim bila čez noč enaka znotraj nje, nekaj povsem drugega. Nisem imela izkušenj, moje roke so bile vajene drugačnega dela. Prav tako smo imele v pisarni bolj ohlapen delovni tempo. Nikoli se nam ni toliko mudilo, da ne bi utegnile iti na cigareto ali popiti kavice. V proizvodnji so vsi takšni slakorčki odpadli. Za povrh so mi 'padec' privoščili in zmeraj, ko sem od svojega novega dela, ki sem ga sovražila, dvignila pogled, sem opazila, kako pritajeno strmijo vame in se mi privoščljivo hahljajo. Na začetku sem prihajala domov tako utrujena, da sem prespala vse popoldneve. V trenutkih, ko sem padla z oblakov na trda tla, niti nisem bila več tako mlada. Imela sem skoraj petdeset let, do upokojitve mi jih je manjkalo še sedem. Kot da bi se usoda zarotila proti meni, so me ravno v tistem času napadle še tipično 'ženske' težave. Zgodilo se je, da sem bila mesec ali dva brez menstruacije, potem pa sem krvavela s takšno močjo, da mi noben vložek ni nič pomagal. Še danes me strese mraz, ko se spomnim muzanja sodelavcev! Zmeraj, ko sem ob takšnih težavah vstala izza delovnega stroja, je kri butnila iz mene in preden sem pritekla do stranišča, ponečedila tako krilo kot tudi tla pod nogami. Kadar je bilo zelo hudo, sem vzela bolniško. Žal sem imela potem nižjo plačo. Ko sem plačala vse položnice in obrok za kredit, mi ni ostalo nič. Zdelo se mi je, da me tudi doma nihče več ne razume. Seveda – navajeni so bili, da je bilo vse pospravljeno, zmeraj sem tudi kaj spekla, varovala sem vnuka, skrbela za vrt … A kar naenkrat so popoldanske obveznosti postale zame prehudo breme. Nisem jih več zmogla. Hči me je grdo gledala, ko sem jo prosila, naj uredi, da kdaj pa kdaj na vnuka popazi še druga stara mama. Mož si je moral kakšno stvar sam zlikati, vrt je bil vedno bolj zanemarjen … Namesto da bi mi pomagali in me moralno podpirali, smo se začeli grdo prepirati. Zlasti mož je bil vedno bolj neprizanesljiv. Najhuje je bilo, ko mi je vrgel pod nos, da sem 'že morala biti zelo zanikrna, da so me dali na nižje delovno mesto'. Njegove besede so me v dno duše prizadele. Vedno pogosteje sem se začela zatekati k hrani. Bolj ko sem bila živčna, bolj sem jo goltala. V treh letih sem imela že več kot 130 kilogramov! Težko sem se premikala, ponoči nisem mogla spati, mehur mi je začel nagajati, da mi je ob najbolj neprimernih trenutkih uhajala voda. Bila sem živčna razvalina, popolnoma na tleh. Predvsem pa zelo sama in zelo osamljena. Nihče me ni razumel, kaj šele, da bi mi pomagali in mi stali ob strani,« se začetkov kalvarije spominja Ljerka.

Nesoglasja z možem so se stopnjevala do te mere, da se je nekega lepega dne preselil v drugo sobo. To je storil z izgovorom, da ima zvečer veliko dela in da ga moti, ker nima miru pred njo. Kupil si je računalnik, ki je postal njegov najboljši prijatelj. Kaj točno je počel ob njem, Ljerka ni nikoli izvedela, lahko pa je slutila.

»Začel je bolj skrbeti zase, vedno pogosteje je (bil je projektant) odhajal na teren, od koder se je vračal ob nenavadnih urah. Čez nekaj mesecev so mi povedali, da so ga videli z zdaj eno zdaj z drugo žensko. Ko sem ga v solzah prosila, naj tega ne počne, da sva še zmeraj mož in žena, se mu je na obrazu zarisal gnus. Pogledal me je od nog do glave in mi potem z zaničljivim glasom dal vedeti, da mu – ker sem takšna, kot sem – ne pade več na pamet, da bi še kdaj spal z menoj. Zelo me je užalil. Ponižal. Zdelo se mi je, kot bi stopil name z umazanimi čevlji in me poteptal. Pogledala sem se v ogledalo. Nisem si hotela priznati, da sem se res zelo spremenila. Svojo težo sem podvojila, bila sem kot gora sala, a še zmeraj sem imela občutek, da je z menoj vse lepo in prav. Da le mož pretirava. S prijateljico, ki je bila v podobni situaciji, sva se začeli pogosto srečavati, ob kavi sva tarnali in se jezili na moški svet. Predlagala mi je, da grem z njo na neko predavanje. Tam sva srečali še več podobno razočaranih in potrtih žensk, kot sva bili midve. Gospa, ki je srečanje vodila, je govorila tako, da so mi njene besede božale dušo. Prepričala me je, da to, da sem se zredila in da se komaj premikam, sploh ni pomembno. Mož bi me moral imeti rad takšno, kot sem. In pika. Domov sem se vrnila samozavestna, zelo jezna in zelo bojevita. Toliko časa sem s pestjo tolkla po vratih v moževe prostore, da mi je končno odklenil. Od njega sem dobesedno zahtevala, da spi z menoj. Češ da sva poročena in da je to moja pravica, njegova pa dolžnost. Na ves glas se je začel smejati, potem pa me je z vso močjo porinil čez prag, da sem se nesrečno spotaknila in s komolcem udarila ob rob stopnice. Zdrobila sem si kost, a k zdravniku sem šla šele naslednji dan, ko me ni nehalo boleti. Zet me je peljal na Urgenco in ne da bi si to želela, sem opazila pomilujoče poglede tam sedečih ljudi. V očeh sem jim brala, da se čudijo mojim kilogramom. Ko sem se želela usesti, se nisem imela kam. Edini stol, ki je bil prost, je stal med dvema moškima. Za mojo obilno postavo pa to ni bilo dovolj. Kasneje sem v knjigarni kupila nekaj duhovno obarvanih knjig za dvigovanje samozavesti. Trmasto sem vztrajala dokazati sebi in drugim, da moji kilogrami niso niti malo krivi zato, da me mož ne mara več. Pa, navsezadnje, da se tudi sama ne maram več. Počela sem še hujše stvari. Nisem hlastala le po hrani, hlastala sem tudi po potrditvah. Ogromno denarja sem potratila za različne vedeževalke, ki so v meni odkrile zlato jamo, saj so že ob prvem obisku točno vedele, kaj od njih želim slišati. Ko se je še sin, za katerega se mi je zdelo, da je moj edini zaveznik, obrnil stran in se pridružil mojim 'sovražnikom', sem bila prepričana, da se bo svet zdaj zdaj zrušil name. V bližini Kočevja sem imela stalno vedeževalko, za vsako figo sem se obračala nanjo, sicer ni bilo poceni (30 evrov), a bila je edina, ki me je znala potolažiti. Ne bom pozabila njenih besed, ko mi je prerokovala, da v kartah vidi lepega, simpatičnega moškega, ki me bo rešil vseh težav, obenem pa mi bo nudil tudi bogastvo, da ne bom več živela od danes do jutri. Še danes mi ni jasno, kako to, da sem ji, tepka, nasedla!«

(Konec prihodnjič)