Pesnik ljubezni in revolucije

Ernesto Cardenal, legendarni nikaragovski pesnik, bo nastopil v Vili Bled na Bledu.

Nikaragovski pesnik Ernesto Cardenal, ki bo v sredo, 28. oktobra, ob 18. uri v Vili Bled na Bledu ob spremljavi skupine Grupo Sal bral svojo poezijo (slovenske prevode bo brala igralka Vesna Jevnikar), v Slovenijo prihaja v okviru turneje, s katero praznuje 90 let svojega življenja. Eden največjih še živečih pesnikov, ki ustvarjajo v španskem jeziku, je lani uspešno že nastopil v Cankarjevem domu.

Cardenal se je leta 1925 rodil v Granadi, mladost pa preživljal v mestu León. Kot predstavnik teologije osvoboditve je tudi eden najslavnejših duhovnikov na svetu. Leta 1956, za katero pravi, da je prelomno v njegovem življenju, je namreč vstopil v trapistični samostan, ki ga je v ZDA vodil pesnik in mistik Thomas Merton. V njem je prišel do spoznanja, da duhovniki ne morejo biti indiferentni do socialnih in političnih problemov našega ljudstva. Ta povezava z Bogom ga je nato pripeljala do povezave z nikaragovsko revolucijo, v kateri je igral pomembno vlogo. Na otoku Solentiname je ustanovil skupnost ljudskih umetnikov, ki obstaja še danes. Mnogi njegovi učenci so nato aktivno sodelovali v bojih proti diktaturi Anastasia Somoze. V pogovoru, ki sva ga imela leta 2011 v Društvu nikaragovskih pisateljev v Managvi, pred njihovimi predsedniškimi volitvami, mi je o tej svoji izkušnji dejal: »Najprej me je Bog zaprl v absolutno samostansko tišino, temu so sledila leta izolacije na otoku Solentiname, nato pa aktivizem v okviru kulturnega ministrstva in sandinistične revolucije. Slednje je bilo zame precej naporno, saj sem po naravi nagnjen k tišini in osamljenosti, ampak v desetih letih revolucije sem izpolnil tudi to nalogo, saj menim, da me je zanjo določil Bog. V revoluciji ni dovolj samo govoriti in pridigati o ljubezni in sočutju, ampak se tudi konkretno posvetiti temu poslanstvu.«

Močna ljubezenska poezija

Čeprav je Ernesto Cardenal duhovnik, je znan po svoji globoki ljubezenski poeziji. Preden se je odločil za duhovniški poklic, je bil večkrat zaljubljen in je dekletom pisal ljubezenske pesmi. O tem mi je dejal: »Pesniški čut je moj osnovni čut. Z njim živim že od otroštva, saj sem prve verze pisal še kot otrok. V mladosti sem bil tudi zelo zaljubljen, zelo so mi bila všeč dekleta, moja strast po ljubezni in lepoti pa me je nato pripeljala do Boga.« Njegovo ljubezensko liriko literarni zgodovinarji uvrščajo v sam vrh latinskoameriške poezije. Podobno je tudi z drugo poezijo, s katero se je pogosto odzival na aktualne dogodke v svetu. Ena njegovih pretresljivih pesmi je na primer Molitev za Marilyn Monroe, v kateri je ob smrti slavne igralke opozoril na vse bolj nečloveško družbo in razgalil ameriški potrošniški sistem. Že leta 1970 se je Cardenal navdušil nad marksizmom. Ob tedanjem obisku Kube je videl, kakšne velike spremembe so se zgodile po revoluciji, vendar je bil tedaj še prepričan, da kot duhovnik ne more postati marksist. V tistem času se je v Latinski Ameriki pojavila teologija osvoboditve, s pomočjo katere je spoznal, da si lahko marksist tudi, če nisi ateist, in da med marksizmom in krščanstvom ni velikih nasprotij. Zato je v času nikaragovske revolucije maševal med gverilci, po zmagi revolucije pa je postal kulturni minister Nikaragve. Ministrstvo je vodil od leta 1979 do 1987. V teh časih so ravno zaradi njega v Nikaragvo prihajali najpomembnejši svetovni pisatelji. Leta 1983 je državo obiskal tudi papež Janez Pavel II., ki nad Cardenalovim početjem in položajem v vladi ni bil navdušen. Ob njegovem prihodu na letališče ga je Cardenal pričakal skupaj z drugimi člani vlade, pokleknil pred njim in mu hotel poljubiti prstan, papež pa je odmaknil roko in ga javno, pred vsemi mediji, kritiziral zaradi sodelovanja v revolucionarni vladi. O tem mi je pesnik dejal: »Papež mi je dejal, da moram urediti svoj položaj. Pri tem je menil na položaj duhovnika v revolucionarni vladi, ampak njegove zahteve so bile zelo nepravične, saj je nikaragovski nadškof pred tem javno že objavil, da duhovniki, ki imamo položaje v vladi, te lahko opravljamo še naprej. S papežem pred kamerami nisem hotel diskutirati. Naša revolucija je bila drugačna od poljske, kjer je bila tamkajšnja komunistična vlada nastrojena proti cerkvi in zato v tej katoliško močni državi nepopularna.«

Predstavnik teologije osvoboditve

Ernesto Cardenal je znan po tem, da živi zelo skromno življenje. Po svetu hodi oblečen v preprosta oblačila in v natikačih. Če je hladno, se zavije v latinskoameriški pončo. Skromnost je sploh značilnost latinskoameriških teologov osvoboditve, ki so bili vse do prihoda sedanjega papeža Frančiška pogosto v konfliktu z uradnim Vatikanom. Bogatija katoliške cerkve jim je bila tuja. Njihove cerkve so bile čisto nasprotje zlato okrašenim cerkvam, ki jih je katoliška cerkev v Latinski Ameriki postavljala po prihodu Kolumba. Teologija osvoboditve med drugim uči, da je najprej treba poskrbeti za ljudi na tem svetu in se šele potem ukvarjati z onostranstvom. Cardenal ima težave s sedanjo nikaragovsko oblastjo, v kateri vlada predsednik Daniel Ortega, njegov nekdanji revolucionarni tovariš. Ortega, ki je nekoč vodil vlado, v kateri je bil kulturni minister Ernesto Cardenal, je danes eden najbogatejših ljudi v Nikaragvi, obogatel pa je ravno na račun revolucije. Večina njegovih nekdanjih soborcev je zdaj v opoziciji. Na Bledu smo v zadnjih letih že imeli priložnost videti dva od nekdaj ključnih politikov Nikaragve. Nekdanji podpredsednik države in pisatelj Sergio Ramírez je Bled obiskal po svojem nastopu v Cankarjevem domu in se ob tej priložnosti na gradu srečal z županom Janezom Fajfarjem, pesnica Gioconda Belli pa je imela na gradu svoj literarni nastop, na katerem so jo spremljali isti člani skupine Grupo Sal, ki na turnejah po Evropi spremljajo tudi Ernesta Cardenala.

Cardenal danes o nikaragovskem predsedniku pravi naslednje: »Ortega ni več sandinist in še manj revolucionar. Tudi levičar ni več. To, kar danes doživljamo v Nikaragvi, je diktatura. Velik del nekdanjih voditeljev se je skorumpiral, jaz pa še naprej ostajam na strani revežev. Nekateri revolucionarji so bili prepričani, da bo socializem premagal kapitalizem, zgodilo pa se je ravno obratno. Danes so ti ljudje poraženi, saj so ostali brez ideologije. Pri meni tega problema ni, saj se nisem boril za zmago na vsak način, ampak za zmago na pošten način, pri tem pa me je ves čas vodila ljubezen do Boga, s katerim še zdaj delam v dobro pravice in ljubezni. Revolucija v Nikaragvi je bila ena najlepših stvari, ki so se zgodile na tem svetu. Čutili smo solidarnost vsega sveta, bila je polna entuziazma, potem pa so se nekateri njeni voditelji spridili, izdali revolucijo, se oddaljili od sandinizma in ostali na oblasti, s katere nam še naprej vladajo.«

Spremljava skupine Grupo Sal

Ernesta Cardenala bo na literarnem nastopu v Vili Bled na Bledu prebral devet svojih pesmi in dve daljši pesnitvi – Molitev za Marilyn Monroe ter pretresljivo Skrajno zajebana pot, ki govori o smrti enega od njegovih učencev z otoka Solentiname, ki je padel v spopadih s pripadniki režima Anastasia Somoze. Vmes bodo glasbeniki Fernando Días Costa iz Portugalske, Aníbal Civilloti iz Argentine ter Roberto Deimel iz Čila, ki ustvarjajo v skupini Grupo Sal, izvajali latinskoameriške skladbe iz svojega bogatega repertoarja. Ernesto Cardenal je sicer v slovenščino že preveden. Leta 1986 je v prevodu Nika Koširja izšla njegova knjiga Psalmi, leta 1997 pa so pri Študentski založbi v prevodu Cirila Berglesa izdali še zbirko njegovih pesmi z naslovom Pomlad, ki diši po Nikaragvi.