
Ko v kavarno pride – dinozaver
KUD Kiks te dni v Kranju ponovno prireja impro turnir, na katerem se štiri generacije kranjskih improvizatorjev – od smrkavcev do starcev, kot jim pravijo – v treh zaporednih večerih med seboj spopadejo v komičnih improviziranih predstavah. Dvema predtekmovanjema bo v soboto zvečer sledil veliki finale v Prešernovem gledališču. Ker gre za »uporno« obliko gledališča – nastopajoči se namreč na oder podajo brez scenarija in ob predlogih gledalcev sproti ustvarjajo komične igrane prizore –, v občinstvu ponavadi prevladujejo mlajši. A kot pravi predsednik KUD-a Sašo Stare, znajo improvizatorji zelo dobro sprostiti tudi starejše.
Kaj prinaša letošnji Spopad generacij?
»Predstavilo se bo okoli 30 improvizatorjev. Najmlajši so 17-, 18-letni srednješolci, sledita dve generaciji dvajsetletnikov, 'starci' smo pa pred pragom tridesetih. Na preteklih impro turnirjih so nastopili tudi danes znani obrazi, na primer Boštjan Gorenc Pižama in Toni Cahunek, tako da si drznem reči, da bo tudi na letošnjem Spopadu generacij morda nastopil naslednji Pižama. Je pa tako, da sem jaz najstarejši nastopajoči improvizator, kar je moja nočna mora. (smeh) Imamo kar veliko talentov. Precej znan je Nejc Šmit, ki je vodil letošnjo Emo in sedaj sodeluje v oddaji Vse je mogoče, Rok Bohinc nastopa v oddaji Razred zase, sam pa imam trenutno vlogo hišnika v šovu Slovenija ima talent. In po njej me pozna več ljudi kot po dveh oddajah, ki sem jih imel na TV Slovenija … Z Rokom sva tudi pisala šale za Vid in Pero šov. Vsi pa smo začeli z improvizacijo.«
Spopad generacij ste po nekajletnem premoru ponovno začeli prirejati lani. Zakaj je prišlo do premora?
»S Spopadom generacij smo začeli 2008 in tri leta je bil zelo uspešen, zraven smo prirejali še koncerte. Ker je bila večina improvizatorjev že več let ista, smo imeli občutek, da je projekt na neki točki prišel do zaključka, zato smo se odločili, da poskusimo kaj drugega, in pripravili smo impro turnir Spopad mest. V štirih letih pa smo v Kranju dobili nove improvizatorje, srednješolce, ki so lani že zmagali na Spopadu generacij.«
Ali nimajo izkušenejši improvizatorji prednost?
»Teoretično in po izkušnjah ja, a v našem društvu v preteklih letih nismo spali. Po srednjih šolah vodimo krožke v sklopu vseslovenskega tekmovanja srednješolcev Šila oz. Šolska impro liga. Imeli smo tudi veliko nastopov za mlade, ravno zato, da imajo več opcij, kot smo jih imeli mi. Kranj ima danes zelo razvito impro in stand up sceno, takoj za Ljubljano, in ima celo več improvizatorjev in rednih dogodkov kot Maribor in Celje, pa sta večji mesti. Tako so mladi kranjski improvizatorji v zadnjem obdobju nastopali zelo veliko in so zmagali tudi na Šolski impro ligi.«
Predvidevam, da so v občinstvu predvsem mladi ...
»Večinoma res, ker gre za neko kršenje pravil. Improvizirano gledališče gre proti temu, kar smo bili naučeni o gledališču. Nimamo četrtega zida, s publiko komuniciramo direktno, nimamo naučenega besedila, nimamo scene in rekvizitov, ker uporabljamo pantomimo in druge načine, da ustvarimo prostor, v katerem smo. Gre za uporno obliko gledališča. Še zdaleč pa ni improvizacijsko gledališče mišljeno samo za mlajše, saj publika diktira, kaj se bo dogajalo na odru. Ko nastopamo po Sloveniji, je na naših predstavah včasih tudi zelo mešano občinstvo. Sploh na kakšnih zasebnih dogodkih za malo starejše in bolj resne ljudi je zelo lepo videti, kako nekomu, ki ima svoj svet pravil in rutine, s svojimi improviziranimi predstavami poderemo vsa pričakovanja, a se vseeno zelo sprosti in uživa.«
Kaj je za improvizatorja pomembneje – bujna domišljija ali sposobnost igranja?
»Improvizator mora biti mojster več stvari, ne nujno povezanih z nastopanjem. Velika prednost je razgledanost, saj lahko znanje uporabiš, ko igraš različne like. Biti moraš tudi dober igralec, a najpomembnejši sta sproščenost in kreativnost. Mnogi nas, improvizatorje, pa tudi druge komike, igralce in pisatelje občudujoče gledajo, kako smo kreativni, a najbolj kreativni so otroci, kasneje pa se kreativnost počasi utopi in ubije. Prav zato mi na vajah otroke in najstnike učimo, kako naj ostanejo otroci, v igrivem in radovednem duhu. Zdajle sva v kavarni in odrasel človek bo po desetih situacijah, ki se lahko zgodijo v kavarni, že začel razmišljati, kaj bi še lahko bilo. Otroku je vseeno. Bo rekel, da lahko pride dinozaver. Ja, res lahko, če delaš prizor, kjer ni pravil. Ljudje imajo pred seboj kup omejitev in pravil, manj je svobode in veselja. In z improm, ki je osnova kreativnega ustvarjanja, skušamo to prikazati.«
V zadnjih letih pravi razcvet doživlja stand up komedija. Zdi se, kot da bi ta zasenčila improvizacijsko gledališče …
»Ne bi rekel, tudi stand up ima svoja nihanja. Improvizacijsko gledališče ostaja priljubljeno, se pa verjetno najde tudi kakšen gledalec, ki hoče poslušati samo vnaprej pripravljene in pri občinstvu že preverjene šale, kar velja za stand up. Vsi tisti, ki pa nimajo tako strogih kriterijev in si želijo zabave, bodo pa uživali na obeh predstavah.«
In v čem vi uživate bolj – v vlogi improvizatorja ali stand up komika?
»Odvisno. Kadar imam v enem mesecu 20 impro nastopov, sem zelo vesel kakšnega stand upa s preverjenimi šalami. Velja pa tudi obratno, saj ti improvizacijsko gledališče omogoča veliko svobode.«