Si upamo delati drugače?

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / / 10:51

Zopet sem se izobraževala, tokrat na temo učilnic v naravi. Danes je družba ponorela. Otroke nam kradejo računalniki, televizija in telefoni. Usposabljamo storilnostno naravnano mladino, kjer se uspeh meri s točkami, pohvalami in priznanji. Vedno bolj se sprašujemo, kaj je uporabno znanje otrok. V resnici starši in učitelji vemo, da otroci ne plezajo več po drevesih, ne kurijo ognja, imajo nešteto varnostnih opozoril, starši in celo otroci pa v šolo hodijo z odvetnikom ali pa vsaj z njim grozijo. Zdrava pamet in znanstvene raziskave iz tujine kažejo, da otroci potrebujejo gibanje na svežem zraku, fizično aktivnost. Koristi jim, da se znajdejo v naravi in po možnosti znajo preživeti v njej. Takšni otroci so učinkovitejši, bolj odporni in preprosto boljši. Nekatere, zlasti zasebne šole, so to takoj sprejele v svoj učni program. Primeri dobrih praks prihajajo zlasti s severnih evropskih dežel, Norveške in Islandije. Tudi sama sem videla ta sistem in všeč mi je. V vrtcu so nam dali navodilo, če prinese otrok kaj sladkega za rojstni dan, naj bo kupljeno, da ima vse papirje in je možna sledljivost živil. Peciva ne sme speči otrok z mamo, kupiti ga je treba, da zadostuje predpisom. V šolskih kuhinjah in menzah imajo res zelo stroge predpise glede nakupa živil, odvoza ostankov … Hrano, ki je ne pojedo, morajo vreči stran, ne sme se deliti komur koli … tak je predpis. Če pride v šolo skavt ali tabornik, lahko pečejo hrenovke, palačinke in pice na ognju, učitelj pri pouku mora upoštevati standarde … Pri športni vzgoji imajo vedno manj gimnastike, ker je treba pri izvajanju vaj otroka tudi prijeti, da ne pade. To je lahko že spolno nadlegovanje, pa se tovrstne telovadbe ne gredo več. Predavatelj iz Norveške nam je predstavil podaljšano bivanje 1317. Pomeni, da so otroci od 13. do 17. ure ves čas zunaj. V snegu in mrazu, dežju in soncu, ko je svetlo in ko je tema. Imajo celo vrtce, kjer so ves čas zunaj. Vztrajali so in uspeli so. Najljubše igrače so nož, žaga in sekira. Otroci plezajo po vrveh in drevesih, se spuščajo s splavom po ribniku, kuhajo in pripravljajo hrano. Sami. Tudi pri nas so takšni primeri. Najprej morajo navdušiti starše, jih prepričati, da je to dobro za otroke. Ko jih vpisujejo v takšno šolo, so sprva vsi navdušeni. Ko pridejo otroci domov umazani in imajo črno za nohti, niso več tako zelo navdušeni. Vendar vztrajajo. Seveda se otrok ob rezanju veje lahko tudi ureže. Pa bo starš zato tožil šolo ali učitelja? Morda pa bo s časoma le sprevidel, da se bo tudi doma kdaj urezal, celo padel bo lahko doma ali na izletu s starši in tudi zastrupil se bo lahko z domačo hrano. Koga bo tedaj tožil? Kam je šla zdrava pamet in koga naj najprej vzgajamo?