Telo in psiha

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 14. oktober 2015 / 11:15

Popolnoma nam je jasno, da je naše telo začelo rasti s prvim dnem našega življenja v trebuhu naše matere. S preprostim opazovanjem otrok lahko vidimo, kako smo rasli in se razvijali. Pravi šok za moške je, ko vidimo, kako se mora mamica namučiti, ko rodi novo življenje. Bil sem pri dveh porodih od treh in od takrat naprej še bolj spoštujem mamo, ženo in vse gospe, ki so rodile. Če gledamo samo materialno, je rast človeka odvisna od hrane, gibanja, okolice in še kaj. Telo raste in še celo več – stalno se spreminja, tudi fizično, saj celice odmirajo in nastajajo nove. Telo ima čudežne sposobnosti, npr. manjše rane telo samo pozdravi brez našega dela, večje poškodbe pa ostanejo človeku za vse življenje. Najbolj čudežni del pa so možgani, ki predstavljajo le dva odstotka naše teže, porabijo pa 20 odstotkov kisika. Preko svojih teles pogosto ugotavljamo svojo podobnost s starši in drugimi sorodniki. In normalno se nam zdi, da smo pogosto podobni vsaj enemu od staršev. Če pa nismo, nam drugi hitro dobijo nekoga podobnega v našem rodu.

Podobno se razvija naše psihično telo – s tem razumemo svoje misli, čustva in občutek za intuicijo. Od prvega dne nosečnosti naše mame dalje. Zato je tudi logično, da je vpliv mame na otroka in kasneje vse življenje običajno večji, saj smo dobesedno zrasli iz nje. Govorimo o psiho-biološki povezanosti. Že kako je mati živela v času nosečnosti, pogosto vpliva na otroka. Poznani so primeri, ko so bile matere ali alkoholičarke ali pod vplivom mamil, in novorojenček je kazal znake zasvojenosti. Vemo tudi, da otrok sliši (ali vsaj nekako čuti) glasbo, ton glasu matere, nekako zaznava okolico. To je možno, ker se nam v tretjem mesecu nosečnosti začne razvijati tisti del možganov (amigdala), ki si zapomni vzdušja in čustva, predvsem strah. Razvoj in rast naše psihe pa je kasneje (poleg hrane, seveda) močno pogojen z okoljem, predvsem od pomembnih drugih ljudi, ki nas obkrožajo in ki nas negujejo, ob katerih odraščamo. In tudi od ljudi, kjer se gibljemo v odrasli dobi. Naša psiha oz. bolj preprosto rečeno, naš notranji svet, je zelo odvisen od vzdušij, v katerih odraščamo in v katerih smo. Vzdušja pa se ustvarjajo v medsebojnih odnosih. Razvojno gledano je zato otroštvo najbolj pomemben del našega življenja, saj se takrat napišejo programi, po katerih (nezavedno) delujemo celo življenje.

Zato je tako zelo pomembno, kakšna vzdušja imamo v svojih družinah. Ali smo prijazni ali smo zadirčni, ali smo sočutni ali smo sebični, ali prevladuje strah ali sproščenost, ali poudarjamo dosežke ali iščemo napake, smo veseli uspehov ali nam je neuspeh kar domač, smo nežni ali grobi … Moč, vpliv in odgovornost je pri odraslih dveh.