Jasno, še ena zmaga ljubezni

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 13:32

Prvi gledalci nove sezone v Prešernovem gledališču so z gromkim aplavzom pozdravili romantično komedijo avstrijskega avtorja Daniela Glattauerja Vsakih sedem valov v režiji Alena Jelena. Pred dnevi je sledila še uspešna premiera v Mestnem gledališču Ptuj.

Obe gledališči sta namreč tokrat združili moči v koprodukciji, dramatizirano besedilo Vsakih sedem valov pa je nadaljevanje Glattauerjeve uspešnice Proti severnemu vetru, ki so jo v Prešernovem gledališču uprizorili pred tremi leti. Slednja je doživela več kot petdeset ponovitev, podobno dolgo življenje pa po videnem lahko napovemo tudi aktualni uprizoritvi Vsakih sedem valov. Pod režijo se je tudi tokrat podpisal Alen Jelen, ki tako nadaljuje zgodbo iz prvega dela, a jo spretno nadgrajuje z novimi elementi, ki gledalca ne pustijo v nelagodju, če je prvič manjkal. Zgodba o ljubezni po elektronski pošti se sicer nadaljuje, hkrati pa je na neki način nadgradnja prve, saj vseskozi napeljuje k razpletu »v živo«. Režiser vanjo spretno vplete melodramatične elemente, ki se prefinjeno na mehak način prepletajo s komičnimi. Občutek, da gre zgodba ves čas v pozitivno smer, ne pojenja vse do srečnega konca.

Elektronska zaljubljenca Emmi Rothner (Vesna Slapar) in Leo Leike (Rok Vihar), po daljšem času nadaljujeta svoje druženje prek računalniške pošte. Oba sta suverena na odru, kjer sta vseskozi navidezno skupaj, a imata v scenografiji Vasilije Fišer vsak svoje »nadstropje« in v njem svojo lastno svobodo v vizualnem in verbalnem komuniciranju eden z drugim. Vsak imata svoj svet in hkrati skupnega, med katerima vseskozi mojstrsko prehajata. In ko se vendarle srečata, sploh ne dobimo občutka, da gre tokrat za prenos »v živo«. Briljantno. Torej je v ospredju ljubezen, ni pomembno, kakšne vrste in na kakšen način, še vedno je ta, ki svet vrti naprej. Dogajanje na odru korektno »podlagata« glasba, lahkoten džez, in video s posnetki mesta iz zraka in prometnih ulic, oboje dodatno poudarja nekakšno urbanost dogajanja na odru.

Predstava je lahkotna, drugačna kot smo za Prešernovo gledališče vajeni, a vendarle sledi angažiranosti in nastavljanju ogledala družbi, kot vedno znova poudarjajo v Kranju. Tokrat z obilo romantike. Saj gre za ljubezen, mar ne?