Begunska vprašanja Evropi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 3. oktober 2015 / 14:35

Begunska kriza postavlja vprašanja. Denimo: ali Evropa sploh ima svojo imigracijsko in demografsko politiko? Se bodo islamski begunci sploh hoteli integrirati v evropsko družbo? Je Evropa za to krizo tudi sama sokriva?

Posledice za tri generacije

Begunski naval na Evropo ne vzbuja le neposrednih in čustvenih reakcij pri Evropejcih, ki prihajajo z njimi v stik. Mnogi bi radi tudi racionalno razlago, za kaj pravzaprav gre in kaj iz vsega tega sledi. Eno boljših interpretacij dogajanja ima pravnik in mislec Boštjan M. Zupančič (BMZ), sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice. Izhaja iz irske izkušnje. Irci pravijo, da je vsaka emigracija trikrat tragična in oni že vedo, zakaj, saj so emigrantska nacija, svoj čas se je skoraj cel narod odselil v ZDA. BMZ iz njihove skušnje izpelje trditev, da bodo težave s pribežniki čutile še tri generacije. Gre za troje. »Prvič, Evropa nikoli ni imela racionalne imigracijske in demografske politike, kot jo imajo že stoletje na primer v ZDA in Kanadi. Medtem se v Evropi prebivalstvo stara veliko hitreje, nastaja in veča se velika demografska luknja. Težava je podobna kot na Japonskem, ki se ji bodo rasistični predsodki proti Korejcem, Kitajcem itd. še maščevali na podoben način, kot se zdaj maščujejo Evropi. Očitno je, tako se je tudi izrazil avstrijski predsednik vlade, da vsaj v Nemčiji in Avstriji gledajo na trenutno migrantsko krizo – v nasprotju s srednjo in vzhodno Evropo – kot na šok terapijo za polnjenje demografskega manjka. Seveda pa je ta 'polnitev demografske luknje' popolnoma stihijska in zanika racionalno imigracijsko politiko. Težave se bodo pokazale prav kmalu, ostale pa bodo tri generacije. Tri generacije so namreč doba, po kateri lahko govorimo o asimilaciji tujca (in njegovih otrok ter vnukov) v določeno družbo. Irci pravijo, da je vsaka emigracija trikrat tragična: najprej za samega emigranta, potem za okolje, ki ga je zapustil, in nazadnje za okolje, ki se mora ukvarjati z njegovo bolečo integracijo. – Drugič, že od antičnega Rima se moč neke kulture (družbe) meri po količini pozitivnega istovetenja viza-vi tej kulturi (družbi), ki ga ta prejema od pripadnikov drugih kultur. V ZDA, na primer, se vsak tujec želi čim prej integrirati v dominantno ameriško kulturo. To pa za staro Evropo ne drži. Merklova je sama priznala, da se celo Turki tretje generacije v Nemčiji niso asimilirali. Razlogi za to pa niso na strani tujcev, ampak na strani nemške kulture, s katero se novi imigranti pač ne poistovetijo. Zakaj je tako, je kompleksno antropološko-sociološko vprašanje, a dejstvo je, da se ne. – Tretjič, Evropa, predvsem pa ZDA so za trenutno imigracijsko krizo krive same. Destabilizacija razmer zaradi dostopa do nafte v Libiji, Tuniziji, Siriji in drugih državah je imela za posledico sicer tvegan, a množičen eksodus, ki pa je navsezadnje predvsem ekonomska emigracija. Posledice pa zadevajo Evropo, ZDA so geografsko predaleč.« (Vir: www.siol.net) – Res prepričljiva razlaga.

Papeževi tviti

Papež Frančišek je mojster tvitanja. Ima več kot 9,88 milijona sledilcev na straneh v španščini, 7,28 milijona v angleščini (@pontifex), 3,03 milijona v italijanščini, 1,6 milijona v portugalščini, 487 tisoč v poljščini, 395 tisoč v francoščini, 384 tisoč v latinščini, 283 tisoč v nemščini in 213 tisoč v arabščini – skupaj več kot 23,5 milijona! Kar ga uvršča med 30 najbolj priljubljenih uporabnikov Twitterja na planetu. Navedimo nekaj letošnih tvitov v slovenskem prevodu. Kjer ni dela, ni dostojanstva. (11. 6.) – Bolj ko je prazno srce neke osebe, bolj mora ta oseba kupovati, imeti in porabljati. (19. 6.) – Veliko tega mora spremeniti svoj tok, toda predvsem mi, človeška bitja, smo tisti, ki se moramo spremeniti. (19. 6.) – Vsaka župnija in vsaka verska skupnost v Evropi naj sprejme eno družino beguncev. (8. 9.) Preberimo slednjo še v latinskem izvirniku: Ut unaquaeque paroecia et communitas religiosa in Europa amplectatur unam profugorum familiam! – Se strinjate?

Papež v kongresu

Po navdušenem sprejemu na Kubi je papež prav takega doživel v ZDA. V govoru pred obema domovoma ameriškega kongresa je izpostavil več problemov, tudi nepriljubljene (zlasti med bolj konservativnimi republikanci) – odprava smrtne kazni, boj proti podnebnim spremembam in revščini, omejevanje priseljevanja … O ameriški, svoji in aktualni evropski begunski usodi je dejal: »V zadnjih stoletjih je na milijone ljudi prišlo v to deželo, da bi sledili svojim sanjam o gradnji prihodnosti v svobodi. Mi, prebivalci te celine, se ne bojimo tujcev, saj je bila večina nas nekoč tujcev. To vam govorim kot sin priseljencev, vedoč, da je toliko vas prav tako potomcev priseljencev.«