Na poti
Danes smo praktično vsi neprestano na poti – v službo, v šolo, na popoldanske aktivnosti, smo na poti življenja, lahko tudi na poti trpljenja. Vendar ima ta hip precej ljudi – in sedaj tudi mi – pred seboj na poti številne množice ljudi, ki iščejo svoj boljši kos kruha pod soncem, mir, šolo za otroke, stanovanje, delo … Sedaj so begunci tudi naša realnost in ne moremo reči, da se nas to ne tiče več. Kljub temu, dokler časa nimamo v svoji neposredni bližini nekoga, ki ima takšno izkušnjo ali smo sami del tega, to še vedno opazujemo od daleč, komentiramo, se jezimo … Ljudje smo precej različno orientirani do stisk in tegob drugih. Nekateri mislijo bolj nase, drugi bi se za druge razdali.
In vendar se ljudje od nekdaj selijo in iščejo boljše pogoje za življenje. Selitve, izgnanstvo in begunstvo so svetopisemski dogodki. Stari Grki so se selili po Sredozemlju, v srednjem veku so potovali romarji, trgovci, popotniki, bili so izgnani zaradi vere, selili so se vojaki. Današnje najbolj napredne države ZDA, Kanada, Avstralija so dežele priseljencev. Ogromno Slovencev je od druge polovice 19. st. iskalo boljši kruh v tujini. Po vojni so morali oditi ali pa ne bi več gledali sonca. Jim je kdo pri tem pomagal? Odšli so ponavadi najboljši, tisti, ki si upajo, ki imajo denar vsaj za pot, ki nekaj znajo, ki jih ni strah začeti na novo, ki nimajo česa izgubiti. To so mladi ljudje v najboljših letih.
Kam vsi ti ljudje želijo danes? V obljubljeno deželo, v Nemčijo, na Zahod, v Skandinavijo. Gotovo bo tudi kdo ostal tukaj. Bomo zaradi tega imeli mi manj jesti, se bomo odpovedali drugemu ali tretjemu avtu v gospodinjstvih, ne bomo hodili na dopust … Mislim, da ne. Čemu bi se jih potem tako bali? Papež je izjavil, da bo Evropa babica postala Evropa mama. Rodnost evropejskih žena že dolgo časa ne zadošča več za osnovno obnavljanje. Torej je lahko pozitivna demografska podoba razvite Evrope le zaradi selitev. Kdo bo skrbel za vnuke mojih vnukov, če ima povprečna domorodna Evropejka 1,3, ponekod 1,1 otroka?
Ob nedavnih poplavah v Srbiji smo na šoli organizirali zbiranje humanitarne pomoči za prizadeta območja. Ena od dijakinj je imela tam sorodnike, dala je pobudo za akcijo in zelo veliko smo nabrali. Prinesla sem domača mila in zadaj na listek sem napisala: »Niste sami, mi smo z vami. Mojca iz Slovenije.« Ko je dijakinja to videla, se je obrnila in zajokala. Tudi meni so pritekle solze. Doma imam skoraj zbirni center starih oblačil, ki jih sosedje vozijo v Bosno in Črno goro. Pogosto dajemo tudi drugim v stiski. Mnogo lepše je dajati kot prejemati in mnogo več dobi tisti, ki daje, kot tisti, ki sprejema.
Kaj sem jaz storila, da lahko hodim v službo, otroci v šolo, lahko se ukvarjajo z glasbo, športom, in kaj so storili vsi ti begunci, da tega ne morejo početi?