
Občutij ne opisuje, riše jih
V avli časopisne hiše Gorenjski glas so na ogled likovna dela študentke slikarstva Dore Kaštrun iz Kovorja. Z njenimi nenavadnimi ilustracijami se bomo srečevali do konca meseca.
Kranj – Tokratna razstava v avli naše časopisne hiše je mlada. Kot je sveža in prekipevajoča likovnost po večini ilustracij, s katerimi se predstavlja Dora Kaštrun iz Kovorja, študentka 3. letnika ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, smer ilustracija. Slednja je bila bržkone tudi njen največji motiv, da svojo izobrazbeno pot usmeri v likovnost. »Že v osnovni šoli sem veliko risala, hodila na ure k tržiškemu slikarju Branetu Povaleju. Risanje je bilo moja igra, z leti pa sem vse bolj želela, da je narisano tudi lepo,« pove Dora, ki je po končani likovni gimnaziji na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih nadaljevala na akademiji.
Zakaj ilustracija? »Prebrala sem veliko pravljic, zato sem se v ilustraciji počutila zelo domače, hkrati pa se mi je zdela tudi igriva in v likovnem smislu zelo odprta. Všeč mi je izumljanje novih kombinacij, dogodkov. Risanje, slikarstvo in ilustracija me povezujejo z nevidnimi svetovi, imajo neko magijo, ki me vedno znova privlači,« svoje bivanje v likovnem svetu opisuje Dora, ki se po nekaj skupinskih študentskih razstavah tokrat prvič predstavlja samostojno. Pove, da je seveda izbrala svoja najboljša dela, hkrati pa je želela prestaviti nekakšen pregled različnih tehnik, ki jih uporablja. Velik del od okrog dvajset razstavljenih del je nastal v okviru izobraževalnega programa na akademiji, nekaj je prav njenih, od doma.
Kaštrunova ve, da so to njeni likovni začetki, zato se ne obremenjuje z željo po lastnem likovnem izrazu. Na prepoznavnosti bo gradila kasneje, zdaj jo zanima širok razpon tehnik in motivov. V Glasovi avli se tako srečamo z različnimi tehnikami od digitalne ilustracije, akrilov, olj do risb s svinčnikom, črnimi barvicami, tudi akvareli ... Pozdravljajo nas njeni avtoportreti, sanjska bitja, pravljične podobe iz otroštva, neznani svetovi, karnevalske podobe, ljubke žuželke … »Rada grem v gozd, kjer se super počutim. Take občutke je največkrat težko opisati z besedami in jih prenašam na sliko,« razmišlja Dora Kaštrun. »Zadovoljna sem, da sem prišla 'ven iz omare' in predstavila to, kar rada delam, in vem, da bo tako tudi v prihodnje. Ni lepšega, kot občutek, ko končaš kakšno sliko in veš, da si ustvaril nekaj novega, prej neznanega.«