Prazen prostor za previdne politike
Do Dimitrija Rupla imam poseben odnos. Kot mentor pri diplomski nalogi je vsekakor izjemno zaslužen za moj odnos do novinarstva, razmišljanja s svojo glavo ter predvsem nenehnega raziskovanja in preverjanja, kar me je že na začetku kariere namesto k oblastnikom pripeljalo k disidentom. Povezal me je s ključnimi ljudmi tedanje slovenske opozicije in njegova priporočila so mi odpirala mnoga vrata. Pri tistih ljudeh seveda, katerih glas ni prihajal do nas, saj jim je režim to preprečeval. Ivan Kreft mi je na primer izročal originalne sodne spise obsojencev v dachauskih procesih, procesa proti Francu Miklavčiču pa še marsikaj drugega.
Vse to ne pomeni, da se strinjam z vsem, kar Rupel počne. Še posebej drugačen odnos od njega imam glede politike ZDA in zveze Nato. Ampak pustimo to. Še vedno namreč zelo pozorno spremljam njegova dejanja in izjave, zato mi zadnjič ni ušlo, ko je za Mladino dejal: »Razen dveh, treh članov vlade ne poznam nikogar. Cerar je uglajen človek, Mramor pa kompetenten finančni minister. Kdo pa so ostali? Kaj so naši vladarji dosegli v življenju, razen tega, da so se pravočasno prijavili pri tej ali oni stranki, ni znano. Vsekakor niso nič prispevali k postavitvi samostojne države, s katero danes ravnajo precej neodgovorno, od infrastrukture in zdravstva do pravosodja, obrambe in zunanje politike. Na tem področju smo se osmešili, kar ni presenetljivo, in nad tem človek ne more biti niti razočaran.«
Moj nekdanji profesor ima popolnoma prav. Na oblasti se zdaj ni znašla nova generacija, ki se zaradi mladosti ni mogla angažirati v procesu slovenskega osamosvajanja in nato tudi vojni za Slovenijo, ampak so to ljudje, ki so bili nekoč čisto dovolj stari in zreli, samo na moč previdni in se niso hoteli izpostavljati. Sistem jih je zdaj dobesedno naplavil na oblast in z nje do nekdanjih osamosvojiteljev ne čutijo nobenega usmiljenja. Tu niti ne gre več za obračunavanje nekdanjih starih sil z disidenti, ampak za prefinjeno izkoriščanje praznega prostora, ki je nastal ravno zaradi neskončnega obračunavanja nekdanjih političnih sil. Dve struji – Janševa in Kučanova – sta izgubljali energijo v medsebojnih obračunih, tretja, struja previdnih, pa je to izkoristila in prevzela oblast. To je bilo toliko laže, ker takšne razmere ne veljajo samo za Slovenijo, ampak jih je mogoče prepoznati tudi širše v Evropi, kjer med njenimi voditelji ne vidimo več ljudi, ki bi se lahko hvalili z ugledom, kot sta ga nekoč imela češki predsednik Vaclav Havel ali poljski Lech Wałęsa.
Skupaj z osamosvojitelji so z vrha politike izginile tudi nekatere ključne stranke. Zdaj, ko izginja stranka Alenke Bratušek, se lahko vsaj spomnimo na to, kaj sta nekoč pomenili SDZ in LDS. Nekaj upanja sicer ostaja pri mladih politikih, kot sta Matej Tonin ali Luka Mesec, vendar se bojim, da so tudi ti mladi zamudili priložnost, saj v pravem času niso zasedli prostora, ki se jim je ponujal. Zdaj na njem že trdno sedijo previdni politiki iz starih časov.