Ata ni več

Viharni časi, 2. del

... »Mama se je vedla kot gospa kljub ponošeni obleki, ki jo je imela na sebi! Bila je načitana, vzgajale so jo nune, govorila je vsaj štiri svetovne jezike: nemško, francosko, italijansko in angleško. A se s svojim znanjem ni nikoli bahala. Prenesla ga je na nas, otroke, na svoje in na posvojene. Redno je pregledovala zvezke, in ko je slišala, o čem se učimo, nas je posadila kraj sebe in nam svetovala, naj si nekatere stvari sicer zapomnimo, a ne za zmeraj ...«

O starih starših ima Rafka zelo malo fotografij. Po tistem, ko je njena mama zbežala od doma, se je zanjo začelo novo življenje. O prejšnjem pa kot da ne bi obstajali nobeni dokazi.

»Nekoč je dolgo časa pokašljevala, pa jo je zdravnik napotil v bolnišnico na pregled. Ne vem, zakaj je vzela s seboj mene in ne koga drugega od otrok. Spominjam se, da sva najprej vse dopoldne čakali v prenapolnjeni čakalnici, potem pa nama je avtobus ušel izpred nosa. Nekaj časa sva hodili gor in dol, potem pa me je mama zagrabila za roko ter mi dejala, da greva na sprehod. Na Miklošičevi ulici je bilo že precej trgovin, zijala sem v izložbe, a me je vztrajno vlekla od njih z besedami, da tako in tako nimava denarja, da bi si karkoli privoščili. Potem pa sva se kar naenkrat ustavili pred visoko stavbo v neki stranski uličici. Njena dlan je postala vlažna, obraz pa nenavadno miren. Nepremično je strmela v pročelje stavbe na drugi strani ceste. Povsod je bilo vse prekopano, mislim, da so napeljevali vodo. Ko sem se naveličala prestopanja z ene noge na drugo, sem jo vprašala, zakaj sva tam. Odgovorila mi je, da je bilo stanovanje v prvem nadstropju nekoč njen dom. Glas se ji je tresel, a več kot to mi ni povedala. Veliko kasneje, ko me je ata vzel s seboj po nekih opravkih, mi je izdal nekaj podrobnosti iz maminega življenja. Poslušala sem ga z odprtimi usti in si sploh nisem znala predstavljati, kako je bilo mogoče, da se je mama odpovedala bogastvu in blišču ter se raje odločila za ata in njegovo revščino. A me je hitro popravil, da ne bi bili tako revni, če nam med vojno barabini ne bi zažgali hiše,« se spominja Rafka.

Leto, ki se je tragično zapisalo v njeno družino, je bilo bogato z borovnicami. Otroci, tisti, ki so bili že odrasli, in oni najmlajši so vse dneve preživeli v gozdu. Neka ženska iz vasi jih je odkupovala za v Italijo. Plačevala je malo z denarjem, malo s kavo in piškoti.

»Za deset kilogramov borovnic mi je enkrat dala ruto drugič pa zelen pulover, narejen iz sintetike. A je bil nekaj posebnega! Bila sem zelo ponosna nanj! A časa za veselje ni bilo. Čez noč je začel ata fantazirati, da bi rad kupil traktor. Takrat so bili strašno dragi, bili so tudi zelo redki in še težko so se dobili. Prvič, kar pomnim, sta si z mamo skočila v lase. A je ata ostal trmast, saj se je hotel pred mamo postaviti, da je boljši od drugih. Sem in tja je izginil za dan in tudi za noč, nihče ni vedel, kje hodi, mama pa je le trmasto stiskala ustnice. Otroci, tudi mi, ki smo bili že odrasli, smo imeli preveč dela sami s seboj, da bi nam na začetku bilo dosti mar. Potem pa ga kar naenkrat ni bilo več. Izginil je. Mama je nemo sedela za pečjo, niti kuhala ni več. Hodili smo okoli nje in si je nismo upali niti nagovoriti. Spominjam se, bil je torek, ko nas že zarana prebudi eden od posvojencev. Stekli smo k oknu in se z grozo v očeh zastrmeli v skupino moških, okoli katerih so skakali lovski psi. 'Tole pa ni dobro,' je komentiral starejši brat. Res ni bilo. Ves dan smo se vlačili okoli hiše kot sence, pod večer, ko je že padal mrak, pa se je pasji lajež spet začel približevati. Hitro smo opazili, da nekoga nesejo na nosilih. Mama se je prijela za prsi in se brez zavesti zgrudila, kajti že na daleč je opazila, da je bil ata. Okoli njegove smrti nismo nikoli izvedeli nobenih podrobnosti. Govorilo pa se je marsikaj. Drži, da je 'švercal' različno robo čez mejo, tega, kdo ga je pri tem zasačil in od zelo blizu ustrelil, nismo nikoli izvedeli. So to bili graničarji? Glede na to, da smo se s fanti kar dobro poznali, večkrat so se ustavili pri nas, ko so bili na obhodu, se mi zdi, da oni niso bili. So bili čudni lovci, ki so atu poslali metek v čelo, potem ko so ga odkrili psi? Zelo verjetno. Za atom smo dolgo in zelo iskreno žalovali, saj smo ga imeli radi. Žal nam je bilo, da se je brezglavo zagnal v nakup traktorja. Po drugi strani pa smo ga razumeli: verjetno je hotel ustreči mami in si je mislil, da če so mu že hišo zažgali in se je morala družina stiskati v na pol razpadajoči bajti, potem naj bo vsaj traktor tisti, ki bi mu dvignil samozavest. A se ni izšlo. Očeta so nam v zabiti krsti, v katero nismo smeli pogledati, dostavili čez kakšnih deset dni. Ko smo ga pokopavali, smo bili domači malodane edini, ki smo se upali iti za pogrebom. Vaščani so se potuhnili, ker so se bali, da bi za njimi oprezal kakšen ovaduh in jih zatožil pri oblasti.«

Potem je trajalo mesece, vmes je prišla še zima, da se je življenje na domačiji umirilo, a po starem ni nikoli več steklo. Mama je čez noč začela dobivati nenormalno visoke zneske za davke, Rafkin brat, ki je bil določen za naslednika, je šel nekajkrat v dolino, na občino, da bi povprašal, kako in kaj, a so mu zmeraj odgovorili, da so tako 'ukazali v Ljubljani'. Tisti, ki so že imeli štipendije, so jo izgubili, zakaj, pa jim ni nihče povedal.

Otrokom ni kazalo drugega, kot da so drug za drugim začeli odhajati od doma. S trebuhom za kruhom. Mama nikoli več ni bila takšna kot takrat, ko je bil ata še živ. Skupaj z njim je pokopala tudi svojo iskrivost, dobro voljo, radoživost in voljo do življenja.

»Tistega, kar je nam, otrokom, vsadila v srce, ni mogel nihče izbrisati. Vsi smo ob delu tudi študirali, in to zelo redno in tudi zelo hitro. To, da smo znali več tujih jezikov, nam je bilo v veliko pomoč. V moških, ki sem jih jasneje, ko je bil že skrajni čas zanje, srečevala, sem iskala atovo podobo. Težko jo je bilo najti. Veste, tudi nekoč so bili moški – vsaj nekateri – egoistični in zelo patriarhalnega razmišljanja. Nekoč sem bila že tik pred poroko, pa sem se vseeno streznila, saj je bodoči mož ves čas govoril, da bom jaz plačevala tekoče stroške, on pa bo 'šparal za večje projekte'. Bolj ko sem razmišljala, kaj bi to pomenilo, bolj mi je postajalo jasno, da se gospod želi 'šlepati' na mojo denarnico. Pa sem ga pustila. Nisem bila več rosno mlada, ko sem srečala Ludvika. Imela sva podobno usodo, le da so njegovega očeta ubili med vojno. Za njegov grob ni nikoli izvedel – prej je umrl, kot bi se to lahko zgodilo. Bil je velika dobričina, le komande ni imel nobene. Tudi najinim otrokom ni nikoli ukazoval, zmeraj jih je prosil, naj naredijo to in ono. Jaz sem bila tista, ki je morala imeti pri hiši zadnjo besedo. Pa saj ni bilo težko, 'komandiranje' sem imela že v sebi. Kar dobro sva jo vozila, žal sva si bila namenjena le slabih trideset let. Zjutraj, preden je umrl, mi je napisal pretresljivo pismo o najini ljubezni, v njem se mi je izpovedal in razgalil do zadnjega kotička svoje duše. Zelo sem žalovala za njim. Na pogrebu smo se zbrali vsi bratje in sestre, nekateri so prišli od zelo daleč, da sem jih komaj še prepoznala. Od takrat naprej se redno vsaka tri leta srečujemo v svoji rojstni hiši. Brat, ki je že tudi star in betežen, je sicer postavil novo hišo, a tisto – krito s slamo – je obnovil, da je danes skoraj takšna, kot je bila nekoč. Na nek način je tudi on šel po maminih stopinjah, saj se je vanj zaljubila ženska iz mesta, ki se je prav tako odpovedala vsemu udobju. Zanimivo zgodbo bi ti lahko povedala! Ali pa tudi ne, kdo ve. Vsega, kar človek leta in leta tišči v svoji duši, ne more izkričati! Nekaj ne zaradi tistih, ki so še živi, nekaj pa zato, ker so nekatere skrivnosti pač takšne, da jih, zlasti ženske, moramo odnesti s seboj v grob.«

(Konec)