V kamniški lepi kot (1. del)

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 17. september 2015 / 10:53

Saj lepše ni nikjer drugod, poje znana narodno-zabav­na pesem. Da je to res, smo spoznali na zadnjem Glasovem izletu. Najprej smo se z žičnico povzpeli na Veliko planino. Na planini smo se razdelili v dve skupini. Tiste, ki so šli peš do Zelenega roba, sta spremljala izkušena planinska vodnika Planinskega društva Kamnik Miro Uršič in Franci Obreza. Drugi smo se peljali z žičnico in šli nato naprej peš do pastirskega naselja. Tam nas je vse skupaj pričakal pastir Peter Erjav­šek, ki pozna vsak kotiček te prelepe planine. Mimo nas je prignal avtohtone krave cike. Najprej nam je razložil, da je prava cika rjave barve, le po hrbtu in na zadnjem delu je bela. »Drugače je krava pri nas gospa,« pravi pastir Peter, »poglej, po kakšni lepi travi leži in se pase. Tiste krave s hleva pa ne bi preživele tu gor na planini, ker sploh ne znajo hoditi,« nas je še podučil pastir. Pokazal nam je svojo bajto, plesišče, parlament, ki ga še danes uporabljajo pastirji ob različnih priložnostih. Letos je bilo od sredine junija do sredine septembra na planini 22 pastirjev, ki so skupno pasli okrog 370 glav živine. Po skupnem fotografiranju smo si ogledali kapelico Marije Snežne in seveda Preskarjev muzej. Še posebej zanimiv je bil muzej, saj so v njem ohranjeni pred­meti, ki so jih včasih uporabljali pastirji. Žal so med vojno skoraj vse bajte Nemci požgali in je ostalo le malo pastirskih orodij. Bajta, v kateri je muzej, je zgrajena tako, kot so bile pred vojno. Tudi novejši stanovi so ohranili zunanjo podobo in vsi imajo ovalno streho z lesenimi »šink'lni«, kot jim pravijo pastirji. Na planini smo lahko pokusili tudi sir, kislo mleko in polento. Ker nas je priganjal čas, smo morali nazaj na Zeleni rob, na kosilo. (Nadaljevanje prihodnjič)