Daleč od doma, daleč od srca

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. september 2015 / 13:10

Na Planini v Kranju je Savin stanovanjski blok, nekaj je v njem tudi družin, večinoma pa sobe oddajajo samskim moškim, ki so na delu v Sloveniji. V ponedeljek zvečer smo poklepetali z nekaterimi stanovalci, ki smo jih pred blokom naključno srečali in so bili pripravljeni kakšno reči. Vsakdanje besede o tem, kako jim je kaj pri nas – daleč od doma, daleč od srca.

Čedo Pavlović, Dušan Đurić, Neđo Lazendić. Vsi trije prihajajo iz Banjaluke in se poznajo že dolgo. Preden so zaključili ponedeljkov dan, so si zunaj privoščili še večerno kavico. »Pogovarjamo se o vsem, še največ o športu. Zdaj spremljamo evropsko prvenstvo v košarki, Španci znajo biti favoriti, Litva je močna ... Nogomet pa ... lahko bi Slovenci zadnjič premagali Švicarje, ampak točno se ve, da manjka izkušenj. Več prijateljskih tekem boste morali odigrati. O čem se še pogovarjamo? O ženah, dekletih, plačah ... (smeh),« so povedali. Dušan Đurić že 29 let dela pri Komunali Kranj v zbirnem centru Zarica. »V Banjaluki imam ženo in štiri otroke, en sin že dela v Katarju,« je povedal Dušan. »Seveda jih pogrešam ... vsak drugi teden se s Čedom in Neđom odpeljemo v domov za konec tedna. Pa ta človeška kriza zdaj ... vsi ti begunci, to je zares hudo,« so preskakovale misli.

»Prihajam iz Modriča iz Bosne in Hercegovine, to je kakih 40 kilometrov od Slavonskega Broda. Točno 420 kilometrov je iz Kranja do tja. Največ enkrat na mesec se odpeljem domov, kjer imam mamo in štiri sestre. En brat je z družino v Kranju in jih večkrat obiščem. Družine si nisem ustvaril, ko je bil čas za to, je pri nas divjala vojna,« pa je povedal Čedomir Kovačević, ki je v Sloveniji sedem let. »Naredil sem 180-urni tečaj in izpit iz slovenščine. Saj ni tako težek jezik, dosti besed je podobnih, le da je v slovenskem jeziku še dvojina. Delo imam. Šest let sem delal v hlevu v Biotehniškem centru v Naklem, zdaj sem v Radovljici v betonarni, kjer vozim kamion. Zamenjal sem zaradi višje plače, saj vsak gleda na to, da gre na bolje, kajne?« je dejal Čedomir, ki si sobo deli s sostanovalcem, deli pa si še kopalnico, štedilnik, hladilnik. Prosti čas nameni sprehodom, še pove. Slovenska pokrajina ga namreč precej spominja na bosansko.

Trije bratje Šarić, doma iz Bihača, so delo prav tako našli v Sloveniji. Živijo v istem stanovanju in delajo za istega delodajalca. Pogovarjali smo se z Mirsadom, srednjim po starosti. »Delamo v gradbeništvu, za Fasaderstvo Jaklič Janez. Pošten človek, tretje leto sem pri njem, brata že četrto leto. V Nemčiji sem prej delal prek neke slovenske firme, pa nisem dobil vsega plačila. Tu je v redu, tudi nedelje in praznike smo prosti.« In kako mu je v Sloveniji? »Nikjer ne cvetijo rože. Najlepše je doma. Tu smo zato, ker moramo biti, ker v Bosni ni dela. V Bosni imam ženo in tri otroke. Prihodnosti ne planiram, srce je pa tam, kjer sem se rodil.«