
Zbirka fosilov Jožeta Bediča
Bedičeva zbirka v lasti Gornjesavskega muzeja Jesenice predstavlja največjo in najpomembnejšo zbirko paleozojskih fosilov v Sloveniji in eno najimenitnejših v jugovzhodni Evropi. Gre za ostanke bitij, ki so naseljevala planet davno pred pojavom človeške vrste.
Nekaj fosilov je dobilo ime po Jožetu Bediču: trilobitni rod nosi ime Bedicella, trilobitna vrsta Paladin (Kaskia) bedici, po Bediču pa se imenujeta tudi dve vrsti školjk. Ker nekatere fosile poimenujejo tudi po kraju najdbe, so svoj fosil dobile tudi Jesenice, gre za Brahiopod jesenicianus.
»Jože Bedič je bil človek raznih talentov: ukvarjal se je z glasbo, bil je odličen violinist, v jeseniškem gledališču je bil scenograf. Več kot tri desetletja pa se je ukvarjal tudi s proučevanjem in zbiranjem fosilov, v čemer je njegov nemirni duh vendarle našel mir,« pripoveduje kustos v Gornjesavskem muzeju Jesenice Aljaž Pogačnik zgodbo o Jožetu Bediču (1923–2007), avtorju največje in najpomembnejše zbirke paleozojskih fosilov v Sloveniji, ki je hkrati ena najimenitnejših tovrstnih zbirk v jugovzhodni Evropi. Jože Bedič je fosile praživali, koral, polžev, školjk, glavonožcev, trilobitov, mahovnjakov nabiral zlasti v Karavankah (v Javorniškem Rovtu, na Pristavi, v Planini pod Golico, Na Pečeh, nad Dovjem, na Kofcah) pa tudi v Julijskih Alpah in drugje. Prehodil je na stotine kilometrov in se z vsake poti vračal s polnimi nahrbtniki nabranih kamnin. V tridesetih letih je nabral več kot 20 tisoč primerkov fosilov in ker sam ni bil poklicni geolog, je zbrani material posredoval dr. Antonu Ramovšu, takratnemu vodilnemu slovenskemu strokovnjaku na področju paleozojskih fosilov. Ta je kamnine datiral, umestil v ustrezno geološko obdobje in poskrbel, da so jih opisali tudi vodilni tuji strokovnjaki. V tridesetih letih sodelovanja je tako nastala obsežna zbirka, v kateri je tudi več kot štirideset tako imenovanih holotipov, to je primerkov, ki služijo kot osnova za znanstveni opis in poimenovanje nove vrste; so standard, s katerim se primerjajo vsi kasneje odkriti primerki. Posebno mesto v zbirki pripada štirim zobem karbonskih rib hrustančnic, ki predstavljajo najstarejše znane ostanke vretenčarjev z območja Slovenije; gre za starodavne prednike današnjega morskega psa.
Obsežno zbirko je Jože Bedič podaril Gornjesavskemu muzeju Jesenice, del pa jo je ohranila Bedičeva soproga Ana. V muzeju so del zbirke predstavljali na manjši razstavi v Ruardovi graščini, zdaj pa so se odločili, da bodo razstavo osvežili in na novo postavili v Kosovi graščini. Po Pogačnikovih besedah bo na ogled od sredine meseca naprej, razstavljeni pa bodo najpomembnejši in najbolj zanimivi kosi, ki pa so še vedno le majhen del obsežne zbirke, ki ostaja shranjena v muzejskem depoju. Zbirka je zanimiva tako za strokovnjake (za izdelavo diplomskih nalog, celo doktorskih disertacij) kot tudi za splošno javnost. V Gornjesavskem muzeju Jesenice prihodnje leto ob robu razstave načrtujejo vrsto zanimivih spremljevalnih dogodkov, s katerimi želijo privabiti obiskovalce, šolsko mladino pa tudi vse Jeseničane, ki so Jožeta Bediča poznali.