Spomini na začetek druge svetovne vojne
S sošolci smo na začetku aprila 1941 v nedeljskem popoldnevu sedeli v vaški »guti«, ko mimo po cesti pride pogrebni sprevod s krsto. Na večni počitek so peljali Matevža Benedičiča, kmečkega sina iz Globokega. Bil je zaposlen pri železnici kot strojevodja. Tisti nesrečni dan je vozil konvoj vojakov in rezervistov od Ljubljane proti Dolenjski. Naenkrat se pojavijo nemška letala, lovci »Messerschmitt« in konvoj obkrožijo, strojevodji dajo znak, naj ustavi; ker strojevodja tega ni storil, so ga z natančnim strelom smrtno zadeli.
To je bila v našem kraju ob začetku vojne prva žrtev nemške okupacije. S sošolci smo kajpak osredotočili svoje poglede na svetleče avione, ki so krožili na nebu in spremljali kolono italijanskih vojakov, ki so po cesti šli proti Ljubljani. Naključje je hotelo, da je bil moj oče prav v tistem času nekaj dni v Ljubljani. Dobro se spomnim, ko je pripovedoval, kaj je doživel. Mudil se je na tržnici in je pred magistratom opazil gručo moških v cilindrih. Čez nekaj trenutkov je zaslišal grmenje motorjev in tovornjakov, ustavili so se pred magistratom. Pripeljali so se visoki italijanski oficirji in se začeli rokovati z ljubljanskimi veljaki, člani vlade in županom. Ko je prišel malo bliže, je med čakajočimi spoznal bana Dravske banovine in ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Videti je bilo, da je ban dr. Marko Natlačen oficirjem predal ljubljansko oblast v roke Italijanom. Oče jo je nič kaj dobrega sluteč naglo popihal proti železniški postaji in mu je uspelo še pravi čas zapustiti Ljubljano. Italijanska vojska je namreč naglo postavila mejo v Šentvidu med Ljubljano s širšo okolico in Gorenjsko. Gorenjsko, imenovano Oberkrein, je prevzela nemška nacistična oblast na čelu z avstrijskim nacistom dr. Friderikom Reinerjem.
Začele so se aretacije, selitve celih vasi, streljanje talcev in požigi celih vasi ter mobilizacija Gorenjcev v nemško vojsko, iz naše vasi jih je odšlo 16. Kaj nam je prinesla ta kruta okupacija, ima vsak svojo zgodbo.
Letos mineva 70 let konca te krvave štiriletne vojne in nam prinesla nov diktat komunistične vladavine, ki je trajala kar 45 let. Tudi v tej zvani svobodi za marsikoga ni bilo lahko. Še vedno po četrt stoletja čakam na spravo slovenskega naroda, ki bremeni ugled države. Slovenija tone v dolgove 40 milijard evrov, standard se poslabšuje, vsi pa upamo, da bo jutri bolje.
Ciril Zupan, Mošnje