Voda na risbah Vincenca Gotthardta

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 31. marec 2013 / 06:00

Časnikar, fotograf in urednik rubrike za kulturo v koroškem slovenskem katoliškem tedniku Nedelja, Vincenc Gotthardt, je človek mnogih talentov. V zgodnji mladosti je leta 1964 rojeni Ziljan (njegov rojstni kraj so Dole/Dellach pri Šmohorju/ Hermagor pisal pesmi, med šolanjem na Slovenski gimnaziji v Celovcu pa sta ga prevzela risanje in slikanje. Čeprav na sprejemnem izpitu za študij na dunajski akademiji za likovne umetnosti ni uspel, se risbi in sliki ni odpovedal. Likovno opremlja knjige, ki jih izdaja Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca. Ziljski kozolec je pogost motiv na njegovih risbah. Na spletni strani krške oziroma celovške škofije pa nastaja njegov poseben projekt, risbe cerkva v vseh 338 župnijah škofije. Narisati jih mora še 60, potem pa bo projekt končan.

Vincenc je prijazen in ustvarjalen človek. Kot časopisni urednik nagovarja mlade besedne in likovne ustvarjalce, naj se predstavijo javnosti, sam pa je bil do tega dolgo zadržan. Šele lani jeseni ga je sodelavec Mohorjeve knjigarne v Celovcu Hanzi Mlečnik pregovoril za javno predstavitev svojih del v knjigarni v poslopju Mohorjeve v Celovcu. Za vodilno temo razstave, ki jo je posvetil lani umrlima pesnikoma Aniti Hudl in Andreju Kokotu, je izbral vodo – H2O. Prijazno in umirjeno, ob kateri si lahko spočijemo, ne pa podivjano in uničujočo, ki je prav v času razstave uničevala v Labotski dolini na Koroškem in v Sloveniji.

Voda je igrala pomembno vlogo v življenju Vincenca Gotthardta in njegovih prednikov. Njegov praded je bil glavni dobavitelj rakov za dunajski dvor in graditelj čolnov. Živel je ob vodi in od vode in v njej našel smrt.

»Voda je vrelec vsega življenja. Voda igra pomembno vlogo v mitih in religijah in še prav posebej v življenju vsakega posameznika. Zame je voda povezana z Ziljo in tudi z njenimi mostovi, ki se v spominih podirajo. To je spomin na pripovedovanje, kako je konj podivjal na mostu brez ograje in z vozom vred strmoglavil v deročo Ziljo. Voda je zame spomin na čoln, ki ga je skonstruiral moj praded, ki je bil kraljevski 'hoflieferant' za rake na Dunaju. Voda je zame iztok iz Preseškega jezera v Ziljo, ki mu pravimo Zdrnica. Voda je zame tudi posebna hišica na vodi, v kateri je praded v vodi hranil ujete ribe in jih potem sveže prinašal naročnikom. To hišico sem videl iz čolna samo še kot ogrodje, dokler se niso tramovi popolnoma pogreznili v vodo. Voda je zame tudi spomin na pripovedovanja, kako se je praded v tej vodi utopil. Celo življenje je bil na vodi, pa ni znal plavati …,« pojasnjuje svojo vez z vodo Vincenc, ki je šele sedaj stopil na javni oder osebnosti slovenske kulture na Koroškem.