Na mizi vedno domač kruh

Anka Vodnik z Andrejonove kmetije odprtih vrat v Gorenji Žetini je na nedavnem izboru za Mlado kmetico leta na Ravnah na Koroškem zasedla drugo mesto.

Gorenja Žetina – Anka je pravilno odgovorila na vsa vprašanja in se uvrstila v finale, kjer so se najboljše tri pomerile v pripravi koroških »nudlnov«, sestavljanju pregovora in štetju denarja. »Zmago sem zgrešila za eno točko, a tudi drugega mesta sem zelo vesela. Če bi zmagala, bi Društvo kmečkih žena Blegoš, ki me je predlagalo za mlado kmetico leta, moralo prihodnje leto pripraviti zaključno prireditev, kar bi bil velik organizacijski zalogaj,« je dejala Anka, ki se je dobre uvrstitve veselila skupaj z maloštevilnimi, a zelo razigranimi navijači iz Poljanske in Selške doline.

Kmetija odprtih vrat

Kot je povedala, se je k Andrejonu v Gorenji Žetini primožila pred sedemnajstimi leti iz Koprivnika pri Sovodnju. Na kmetiji, ki obsega 32 hektarjev zemljišč, od tega je 10 hektarjev kmetijske zemlje, se ukvarjajo z živinorejo in s turistično dejavnostjo. Redijo od 17 do 20 govedi, med njimi je devet krav. Mleko oddajajo v Bogatajevo sirarno v Gorenji vasi. Ob razdrobljeni posesti nimajo možnosti za pašo živine pa tudi v ekološko kmetovanje bi se težko usmerili, saj je ob hlevu premalo prostora za ureditev izpusta za živino. Med prvimi v Sloveniji so se odločili za turistično dejavnost in že pred osemnajstimi leti odprli kmetijo odprtih vrat, ki jo še danes obiskujejo predvsem planinci, ko se vračajo z Blegoša in bližnjih gričev - Mladega vrha, Koprivnika, Gore … »Pri nas so vrata odprta vsak dan, razen takrat, ko smo na polju ali na travniku in nas ni doma. Enkrat smo že plačali kazen, ker na vratih nismo imeli obvestila o obratovalnem času«,« pravi Anka in kritično pripomni, da so nekateri predpisi, ki urejajo turistično dejavnost na kmetiji, precej neživljenjski, ker jih pišejo ljudje, ki še nikoli niso bili na kmetih.

Iz turizma vlagajo v kmetijstvo

Gostom postrežejo z domačimi dobrotami - obaro, žganci, kislim mlekom, krvavicami, klobasami, narezkom, pripravljajo več kot deset vrst različnih likerjev, sušijo sadje, veliko vlagajo zelenjavo … »V osemnajstih letih še nismo dali na mizo kupljenega kruha, za pripravo jedi tudi ne uporabljamo mikrovalovne pečice,« pravi Anka in poudarja, da k njim zahajajo predvsem veseli in pošteni ljudje. Med gosti sta bila že tudi nekdanji predsednik države Milan Kučan in sedanji kardinal Franc Rode. »Največja pomanjkljivost kmečkega turizma je delo ob nedeljah,« pravi Anka in dodaja: »Zaslužek iz turizma vlagamo tudi v malo donosno hribovsko kmetijstvo. Vse težje je izpolnjevati pogoje za pridobitev subvencij, ki ne pokrijejo višjih pridelovalnih stroškov in nižjega pridelka.«

Andrejonova družina je velika, osemčlanska: ata Jernej in mama Tilka, ki še vedno peče kruh, Anka, ki je pred enajstimi leti pustila službo v sirarni Bogataj in ostala doma, mož Marko, ki je zaposlen v škofjeloški Jelovici, ter štirje otroci, stari od enega do sedemnajst let – najstarejša, Špela, dijakinja tretjega letnika srednje zdravstvene šole, Luka, dijak prvega letnika strojne šole, Jaka, ki hodi v peti razred osnovne šole, in najmlajši, vedno nasmejani leto dni stari Peter. »Če bi kdo od otrok pokazal zanimanje, bi lahko na kmetiji uredili tudi prenočišča ali se odločili za predelavo mleka,« razmišlja Anka, ki rada tudi peče, pleše, bere …