Črna zaušnica računskemu sodišču

Frane Milčinski Ježek je svojo pesem Črna pega začel z verzom: »Nekoč imel je fant ime, kot je navada pri ljudeh.« in končal »Zdaj ostal je le N. N. in črna pega čez oči«. Takšno črno pego odslej nosi tudi Republika Slovenija, ki je na celi črti pogrnila pred Holdingom slovenskih elektrarn (HSE), se pravi energetsko družbo, ki je, kar je še zlasti skrb vzbujajoče, v njeni lasti. Ko je Tomaž Vesel, predsednik računskega sodišča, predstavljal revizijsko poročilo o HSE, je javnosti pokazal besedilo, ki ga je kar v 80 odstotkih prekrivala črna barva. Vodstvo HSE je namreč izkoristilo možnost in vse te dele označilo za poslovno skrivnost. Absurd je toliko večji, ker se z necenzuriranim poročilom ne moreta seznaniti niti resorni minister niti predsednik vlade. Delov komentator Ali Žerdin je v svojem komentarju Prekrito s črnino o tem zapisal: »Energetska družba v državni lasti je širokopotezno cenzurirala poročilo državnega organa, ki bedi nad zakonitostjo in racionalnostjo trošenja državnega denarja«. Tega denarja je že zdaj za skoraj 1,5 milijarde evrov, po napovedi časnika Finance pa naj bi Termoelektrarna Šoštanj do leta 2020 pridelala še dvesto milijonov izgube. Ko so junija 2008 podpisovali pogodbo za opremo bloka 6, je bila pogodba vredna 698 milijonov evrov.

V sedmih letih je v omenjeni investiciji izginilo še enkrat toliko denarja, kot ga je bilo v prvotni pogodbi, zadeva pa je postala prvovrstna gospodarska in politična zgodba, katere posledice bomo nosili predvsem državljani Republike Slovenije.

Slovenija ni poceni država. Zato, ker je majhna in ker v njej živi le dva milijona ljudi, ki povrh tega govorijo še svoj jezik. Stroški vzdrževanje neke Nemčije so popolnoma neprimerljivi z našimi. Vstop v Evropsko unijo nam je res vsaj pri diplomatskih predstavništvih po svetu prihranil marsikateri znesek, ampak to na drugi strani tudi pomeni, da našega glasu v tujini ni mogoče ravno pogosto slišati. Predvsem skrb za kulturo in identiteto še vedno ostaja na naših plečih. Za slovenski jezik se ne bo boril nihče drug.

V splošni gospodarski krizi je posebej pomembno pametno rokovanje s tistim denarjem, ki je še na razpolago. Precej ga je v državni lasti, ampak njegovi skrbniki se vedejo tako, kot bi bil njihov. Zato so si v konkretnem primeru tudi privoščili to črno cenzuro, s katero niso le prekrili množice bolj ali manj pomembnih podatkov, ampak predvsem zatisnili oči slovenski javnosti, za katero menijo, da nima nikakršne pravice vedeti, kam in kako so poniknili milijoni. Njeno vlogo vidijo samo v tem, da bo v bližnji prihodnosti pokrila to gromozansko luknjo. Najverjetneje spet s kakšnim splošnim zategovanjem in nižanjem že sedaj mizernih plač.

Temeljni problem v Sloveniji je v tem, da so naši nadzorni organi v glavnem nemočni in s tem neučinkoviti. Če si je vodstvo HSE privoščilo dati takšno zaušnico računskemu sodišču, potem si lahko predstavljamo, da je stanje na nižjih nivojih še toliko hujše.