
Težka je veleposlaniška
V zadnjem času je poročilo o nadzoru delovanja državnih predstavnikov na slovenskih veleposlaništvih v tujini razburkalo javnost. Gre za zapravljivost?
V poročilu je bilo izpostavljenih kar nekaj slovenskih veleposlanikov po svetu, ki se na tujem niso ravno obnašali tako, kot njihovem statusu in položaju pritiče, v večini primerov pa tudi niso ravnali kot dobri gospodarji. Ali gre pri tem za zapravljivost ali predvsem prijaznost do lastnih državljanov, ki živijo ali prihajajo na tujem? Kdo bi vedel. Navajamo primer, o katerem mediji niso pisali.
Naš veleposlanik ali veleposlanica, imenujmo ga (jo) Zebra, ki že drugi mandat deluje v afriški državi Safari, je lani jeseni za potrebe skupine članov parlamentarnih odborov za trošenje denarja, ki so jeseni letovali v tej državi, pripravil njihovim pomembnim funkcijam dostojen sprejem. Na željo osmih odbornikov so morali za svečano kosilo v državo Safari iz Slovenije naročiti divjačinski golaž, domače salame iz Zasavja, gorenjsko zaseko in nekaj zabojev z buteljkami najodličnejšega vina iz Goriških Brd, pozna trgatev, letnik 1991 kakopak. Veleposlanik (-ca) Zebra je v zagovoru povedal tudi, da se je na sprejemu razvilo vedro vzdušje in je beseda dala besedo, pa so se odborniki odločili, da bi zadnji dan pred odhodom domov na puščavskem pesku radi videli vodomet s svetlobnimi efekti in glasbo priznanega Srečen sem, da sem moški Damjana Murka. Veleposlaništvo je izkoristilo vse zveze, da so v petih dneh v puščavo napeljali vodo, vrhunski mojstri svetlobnih efektov so pripravili svetlobni šov... "In vse to v državi Safari precej stane," je dejal-a Zebra.