Sporočila Laibacha ni možno cenzurirati

S skupino Laibach je na odmevno turnejo v Severno Korejo odpotoval tudi novinar Pop TV Jure Tepina, ki se je v nedeljo vrnil v domovino. Z njim smo se pogovarjali o koncertu in težavah s sicer pričakovano cenzuro, o ovirah, s katerimi se je srečal pri svojem delu, pa tudi o življenju v Severni Koreji.

O koncertu Laibacha v Severni Koreji se krešejo različna mnenja. Kako pa ste ga doživljali sami in glavni akterji, zasedba Laibach?

»Koncert je bil za vse, ki smo bili tam, dogodek, ki si ga zapomniš za vse življenje. Za vse je bilo precej stresno, za glasbenike še posebej. Negotovost je bila velika. Ko so stali na odru med vajami in generalkami je bil pritisk cenzorjev izredno hud, in čeprav jim prav tak režim daje inspiracijo, so bili na tankem ledu. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi odrezali še več pesmi ali pa koncert odpovedali. Vse je bilo zelo nepredvidljivo. Z mnenji je pa tako: lepo, da imamo lahko vsak svojega.«

Kakšna publika je bila prisotna na koncertu in kako se je odzvala na nastop?

»Po večini so bili to severnokorejski umetniki in glasbeniki. Ti so z zanimanjem spremljali koncert, nekateri so bili prestrašeni, drugi intrigirani, tretji spet zdolgočaseni. Bilo pa je veliko tujih diplomatov in dve skupini zahodnih turistov. Ti so bili navdušeni.«

Program koncerta je bil precej cenzuriran. Kako so to sprejeli člani zasedbe Laibach?

»Ni jih nič motilo, ker so to pričakovali. Po eni strani niso bili cenzurirani, ker je koncert bil in pri Laibachu ni pomembno, ali je ena pesem ali jih je sto. Sporočila ni nihče mogel cenzurirati. Po drugi strani pa je cenzura samo voda na mlin Laibach. Bolj kot udarjaš po njih, bolj tolčeš samega sebe, to kritikom nikakor ni jasno.«

Drugi koncert je bil odpovedan zaradi tehničnih težav. Kakšnih oz. kaj je bil pravi razlog?

»Dejansko je šlo zgolj za tehnične in logistične razloge in tako se je odločil Laibach, ne kakšen korejski komite. V gledališču Ponghwa se navadno na tak koncert pripravljajo tri mesece. Tehniki Laibacha tak koncert pripravijo v treh urah, a s korejsko opremo in korejskimi navadami, sporazumevanjem, je to trajalo polna dva dneva. Tako je bilo povsem nerealno, da bi to opremo takoj po koncertu pripravili za nastop v glasbenem konservatoriju. Razmere so bili povsem nemogoče, nastopil je le Boris Benko iz skupine Silence.«

Ste edini novinar, ki je Laibach spremljal celo turnejo. Na kakšen sprejem ste naleteli?

»Zelo so bili prijazni in gostoljubni. Imajo pa svoje omejitve, od katerih ne odstopajo. Zelo so gledali na vsak naš korak, kar je tam standardno. Sicer so bili pa iskreno veseli, da so Laibach prišli igrat v Pjongjang.«

Kako so koncert spremljali severnokorejski mediji?

»Nacionalna televizija ga je spremljala z reportažnim avtom in številnimi kamerami. Seveda niso predvajali v živo, a naslednji dan je bil posnetek že na televiziji. Članek o koncertu je izšel v dveh časopisih, Laibach pa je hvalila tudi njihova državna centralna tiskovna agencija.«

Kakšen odmev je koncert povzročil v tujih medijih?

»Odziv je bil res velik. Vsi so želeli intervju s šefom skupine Ivanom Novakom, neprestano je bil na telefonu z BBC-jem, CNN-om in slovenskimi mediji. CNN nas je pričakal z ekipo na letališču in posnel intervju, želeli so imeti tudi posnetke Pop TV.«

So Severni Korejci omejevali tudi vas pri novinarskem delu?

»Seveda so. Če je bila kamera obrnjena v napačno smer, so te takoj 'prijazno' opozorili in prosili, da izbrišeš posnetek. Tako na primer ni mogoče, da bi vzel nekaj izjav Korejcev po koncertu. Včasih jim je prepoved uspela, večinoma pa smo posneli, kar smo želeli, tudi kaj na skrivaj. So pa precej smešni za naše razmere. Če je bila značka Kim Il Sunga in Kim Jong Ila obrnjena postrani, so takoj prekinili intervju. Ne smeš snemati izjav, če je v ozadju portret katerega koli od voditeljev.«

To državo ste obiskali že pred tremi leti. Kaj novega ste o njej spoznali sedaj?

»Ogromno. V oddaji 24ur želimo razumeti zgodbe res poglobljeno, in čeprav sem že bil v Pjongjangu, bi bilo fenomen Laibacha v Severni Koreji zelo težko spremljati od doma. Novo je to, da se država zelo hitro odpira in na nek način modernizira. Vse več je avtomobilov na cestah, ugotovili so, da jim turizem prinaša prepotrebne devize in spremembe so očitne. Zdaj ti ne odvzamejo več telefonov na meji, celo kupiš lahko SIM kartico ali USB modem. Tudi emaile so začeli uporabljati, Twitter in Facebook sta dostopna za tistega, ki sme imeti internet, kar je denimo na Kitajskem nemogoče, tako Twitter kot Facebook kitajska oblast blokira.«

Kako sicer živijo Severni Korejci? Zahodni svet si predstavlja, da v velikem pomanjkanju in pod veliko represijo …

»Represija je res velika, nepredstavljiva, če je ne okusiš na svoji koži. Pomanjkanja pa ni več prav velikega, čeprav se ga je dalo še pred leti jasno videti. Težko je oceniti na kakšni stopnji so, imajo državno distribucijo, kar pomeni, da jim država preskrbi vse. Ne plačujejo nobene položnice, ne plačujejo nobenega davka. Partijski eliti je seveda vse dostopno, a tudi na deželi nič ne kaže na hudo pomanjkanje. Polja so zelena, polna koruze in riža. Res obdelujejo vse ročno in so precej revni, a lakote ni.«