S svojim znanjem v Ameriki lahko narediš več

Družina Kavčič Pucihar s Form je prvo polovico letošnjega leta preživela v ZDA. Glasbenika in zakonca Ana Kavčič Pucihar in Blaž Pucihar sta skupaj s tremi šoloobveznimi otroki Samom ter dvojčkoma Lano in Martinom gostovala v mestu Boise v ameriški zvezni državi Idaho.

Flavtistka Ana Kavčič Pucihar je profesorica na Glasbeni šoli Škofja Loka, njen mož pianist in skladatelj Blaž Pucihar je zaposlen kot korepetitor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Glasba je tudi pomemben del vsakdana njunih otrok. Trinajstletni Samo, ki bo čez par dni vstopil v osmi razred osnovne šole, igra tolkala, devetletna dvojčka Lana in Martin, ki bosta v novem šolskem letu obiskovala četrti razred, pa se v škofjeloški glasbeni šoli učita klavirja in obiskujeta tudi ure baleta. Mogoče nekoliko netipična, vsekakor pa sodobna slovenska družina, katere vsakdan je povezan tudi z glasbo, naj bo poklicno, ustvarjalno ali kot snov za učenje. Čeprav letošnje leto še ni končano, pa Puciharjevi lahko potrdijo, da je bilo zanje prav posebno. Ker je Ana dobila Fulbrightovo štipendijo na Boise State University v zvezni državi Idaho, se je na severozahod ZDA za pol leta odpravila kar celotna družina. Ana kot 'Fulbright Visiting Scholar', Blaž ustvarjalnim izzivom naproti, otroci pa seveda v ameriško šolo.

Učbenik navdušil Američane

Zgodba se je začela že pred leti, ko sta Ana in Blaž spoznala profesorico flavte dr. Nicole Molumby z omenjene univerze, ki je med drugim gostovala tudi v Sloveniji in se navdušila nad njuno metodo učenja flavte za otroke, ki jo je začela razvijati Ana, kasneje pa sta jo oba skupaj podprla tudi z učbenikom. Najprej sta izdala didaktično-glasbeni zbirki Flavta se igra in Lunina čarobna flavtica, odločilen pa je bil pred dvema letoma učbenik za najmlajše flavtiste Igrajmo se flavto. V samozaložbi, saj v Sloveniji učbenika ni bilo mogoče potrditi za učni načrt. »V zavrnitvi je komisija zapisala, da zato, ker ima učbenik elemente delovnega zvezka. Glasbeno teorijo otrokom, starim od šest do deset let, ki jim je učbenik namenjen, med drugim razlagava tudi na prijaznejši in igriv način – v obliki križank, ugank, premetank, sličic,« se z grenkim priokusom spominja Blaž, a hkrati zadovoljno ugotavlja, da je Ana prav na njem gradila kandidaturo za Fulbrightovo štipendijo in z njo tudi uspela.

Ana Kavčič Pucihar, sicer magistrica znanosti, v pripravi pa ima tudi doktorat, se je za štipendijo prek ameriške ambasade prijavila takoj po izidu učbenika leta 2013. V zelo selektivnem procesu preverjanja njene strokovne usposobljenosti s priporočilnimi pismi in bogato dokumentacijo doslej izpeljanih projektov je bila lansko jesen izbrana za Fulbrightovo štipendistko. Ker sta na projektu vseskozi delala skupaj z Blažem, sta se odločila, da čez lužo odideta s celotno družino. Sama sta bila v Boiseju že leto prej, saj so na univerzi organizirali festival glasbe Blaža Puciharja, ki ga je pripravila prav dr. Nicole Molumby. Takrat sta nekako 'pripravljala teren', ko je bila oktobra štipendija dodeljena, pa sta najprej uredila svoja statusa v službah. »Oba sva prekinila pogodbi o delu za pol leta in se začela intenzivno pripravljati na odhod,« se spominja Ana.

Mnogo novega in zanimivega

»Najprej smo se srečali s Kranjčanko Sašo Kampič, nekdanjo metalko kopja, ki je lani magistrirala prav na univerzi v Boiseju, in v tem mestu nadaljuje svojo poklicno in tudi življenjsko pot,« razloži Ana in dodaja, da so ji pred dobrim mesecem še v Ameriki za darilo spekli trinadstropno poročno torto. »Potem smo šli pogledat na Google maps, kako je videti mesto Boise. Poiskali smo tudi hišo, v kateri naj bi stanovali, preverili smo pot do šole ...« raziskovali smo, kam bomo šli. Ker se dvojčka ukvarjata z baletom, so poiskali baletno šolo, prav tako pa so se morali, ker v mestu nimajo nižje glasbene šole, dogovoriti za zasebne ure klavirja. »Vsi trije otroci so se vpisali v državno osnovno šolo, kjer je za lažji začetek vsak dobil svojega sošolca mentorja. Samo je v šoli igral tudi bobne in ksilofon v pihalnem orkestru,« pove Blaž in doda, da so otroci na začetku ob veliki spremembi doživeli pravi šok, a je bilo po dobrih treh tednih že vse v redu. Tudi mlajša dva sta prej kot v mesecu že odlično govorila angleško. Celo z njihovim naglasom.

»V Ameriki mi je bilo v redu, pogrešala pa sem Slovenijo, šolo, razredničarko, naše domače okolje, saj je bilo bivanje v ameriškem mestu povsem drugačno, kot je pri nas. S prijatelji v Sloveniji smo se vsako nedeljo pogovarjali po Skypu,« svoje vtise strne Lana in pove, da so se spoprijateljili tudi s sosedovim haskijem. »Pa veverice smo lahko hranili z roke.« Pove še, da je bilo tudi v šoli super. Na začetku sta z Martinom pred seboj imela tudi manjše računalnike in prevajalnik, s katerim sta si pomagala pri komunikaciji, po dveh tednih ni bilo treba ničesar več, saj sta se dobro naučila angleščine. Tako dobro, da sta celo nastopala v glavnih vlogah Dorothy in leva v šolski predstavi muzikala Čarovnik iz Oza.

Blaž in Ana sta se lotila urejanja svojega učbenika za ameriški trg. Blaž je tako izvzel nekaj slovenskih ljudskih pesmi iz naše izdaje in dodal priredbe novih ameriških, prav tako sta učbenik prilagodila in poenostavila za ameriške otroke. Ana je imela na univerzi svojo pisarno, poučevala je flavto in komorno igro, veliko časa je preživela v tamkajšnji knjižnici, hkrati pa je tudi prevajala učbenik. Zbirala je gradivo za doktorat, ki ga dela v Sloveniji na temo strategij poučevanja glasbeno nadarjenih otrok v individualnem pouku.

Z Blažem sta ogromno koncertirala, imela samostojne recitale ali pa s profesorji z univerze. Predavala sta v Boiseju pa tudi na še dveh univerzah Pacific Lutheran University in Universitiy of Puget Sounds v okolici Seattla, kjer sta imela tudi mojstrska tečaja.

»Glasbeno znanje otrok je v Ameriki dokaj slabo v primerjavi z našimi učenci, drži pa, da se v nekaj letih tam naučijo lahko mnogo več kot pri nas,« meni Blaž, zadovoljen nad toplim sprejemom ljudi, kamorkoli so prišli, Ana pa dodaja: »Mislim, da je bilo polletno bivanje v Boiseju za prav vsakega od nas velika preizkušnja in nova izkušnja hkrati. Veseli me, da sva z Blažem tudi veliko predavala in nastopala, vzpostavila sva veliko kontaktov s tamkajšnjimi profesorji, ki so naju povsod zelo dobro sprejeli. Imam občutek, da je v Ameriki mogoče z vsem tem, kar zmoreva in znava, narediti precej več kot pri nas.« Blaž se strinja in poudarja, da nekaj, kar pri nas nikogar ne zanima, tam znajo pograbiti z obema rokama, če je seveda dobro. Oba se strinjata, da je bila to tudi nadvse pozitivna izkušnja za njune tri otroke.

Seveda sta razmišljala tudi o spremembi življenjskega okolja, a za zdaj predvsem razmišljala, saj bosta pridobljene izkušnje najprej nadgrajevala doma. Na vprašanje, ali so si kaj ogledali eno največjih držav na svetu, pa sta v en glas zatrdila, da tokrat ni bilo časa za kaj takega, saj sta se povsem posvetila projektu učbenika, vsekakor pa bo enkrat treba najeti avtodom in jo mahniti preko vse Severne Amerike.