Najdenka

Viharno življenje, 1. del

Z Anico sva se najprej kar nekajkrat pogovarjali po telefonu. Kar je zaradi osteoporoze prisiljena bolj kot ne počivati, ima časa na pretek. Ko ji je bilo dolgčas, me je poklicala in mi pripovedovala svoje zgodbe. Včasih sva se od srca nasmejali, ker ni mogla verjeti, da se lahko pogovarjava – in to kljub temu da kuham kosilo, pripravljam bučke ali počnem kaj drugega. Všeč mi je bil njen smisel za humor, saj je znala marsikateri utrinek iz svojega zanimivega življenja popestriti z anekdoto.

Rodila se je leta 1932. Svojih staršev ni nikoli poznala, saj jo je mati, kakršnakoli je že bila, pustila na pragu župnišča in izginila neznano kam. Dolgo časa so bili na vasi prepričani, da je ciganske krvi, saj je imela kot dojenček povsem črne lase, malo skodrane. A ko so ji po kakšnem letu odpadli, so ji zrasli novi, veliko svetlejši.

»Moji sovaščani so pol svojega življenja porabili za to, da so iskali mojo mamo. Primerjali so me z vsako, ki je niso poznali. Pa jim nisem mogla ustreči, nobeni nisem bila podobna, saj sem bila zelo samosvoja,« se smeji Anica.

Zavita je bila v star, od moljev prežrt 'pruštof', golo kožo pa ji je varoval predpasnik. Mama jo je morala odložiti zgodaj zjutraj, saj je bilo najdeno dete še toplo, prav nič prezeblo, ko jo je na pragu našel župnik. Takoj jo je odnesel v bližnjo gostilno, ki je stala čez cesto. Gospodar je bil že pokonci, vzel je otroka in ga menda položil kar na eno od miz. Potem je poklical ženo, ki je imela na prsih trimesečnega otroka. Če je dovolj za enega, bo tudi za dva, so skupaj odločili – in tako je tudi bilo. Anica je potem pri hiši tudi ostala. Ni ji bilo hudega, le zgodaj je morala začeti delati in pomagati v kuhinji. A to so počeli tudi domači otroci, zato ni nikoli občutila, da je drugačna, da ni 'hišna'. Gostilničarjevo ženo je klicala mama, ni pa mogla gostilničarja klicati oče. Bil je zelo glasen možak, zmeraj se je nad kom znašal, kričal je nad otroki in tudi z ženo ni ravnal, kot bi moral. Z župnikom sta bila daljna bratranca, dobro sta se razumela, in ker je imel župnik od njega precej koristi, je držal jezik za zobmi, namesto da bi mu kdaj povedal par krepkih.

»A takšni so bili včasih moški. Zmeraj so skupaj držali. Spominjam se, kako so včasih udrihali po svojih ženah. Ure in ure so sedeli v gostilni in pili, doma pa še za kruh niso imeli. Če je kdaj kakšna prišla po svojega moža, ker ga že tri dni ni videla, se je ponižno in s sklonjeno glavo ustavila na pragu, naprej si ni upala. Nemalokrat se je zgodilo, da je njen mož poklical hlapca in mu ukazal, naj jo nažene. Pa je res to storil. Nekoč sem vprašala mamo, zakaj nič ne reče. Žalostno me je pogledala in me pobožala po laseh, češ: ko boš velika, boš že sama spoznala, da je najbolje, da držiš jezik za zobmi. Pa tega nisem mogla storiti, res ne. Ker mi na vasi niso mogli drugega očitati, so mi jezikavost, pa da si tako ali tako ne morem pomagati, ker ne poznam svojih korenin. O mojih morebitnih starših so krožile takšne zgodbe, da so mi šli lasje pokonci. Ker smo živeli v bližini Bleda, so nekateri verjeli, da me je na pragu pustila fina gospa, ki se je hotela znebiti otroka, ki ga je imela s kakšnim ljubčkom. Sploh so takrat imeli mestne ženske za zelo pokvarjene in vseh muh polne. Pripisovali so jim veliko vulgarnih lastnosti, kar se mi je zdelo krivično. Če sem se pred deklami kdaj postavila zanje, so mi stopile na jezik, naj bom raje tiho, ker sem tako ali tako njihova in se lahko zgodi, da bom, ko odrastem, prav takšna lajdra.«

Anica je bila v šoli zelo odprte glave. Četudi je s svojim bratom, s katerim sta pila mleko iz materinih prsi istočasno, obiskovala isti razred, mu je zmeraj pomagala pri učenju. Bil je najmlajši sin, zelo razvajen, in če je staršem potarnal, da je utrujen, mu niso dovolili, da bi sedel pri knjigah. Anica pa je znala brati prej, preden je sploh šla v prvi razred. V gostilni je bilo na voljo zmeraj dovolj časopisov, tudi v nemščini in italijanščini. Za seboj so jih puščali gostje, ki so pri njih prenočevali. Od njih se je tudi naučila nemščine. Temu so se vsi zelo čudili. Bilo ji je komaj osem let, ko je že pomagala prevajati, če je bilo treba.

»Sanjala sem o tem, da bi nekoč študirala. Rada bi postala zdravnica, saj se mi je zdelo, da sem za to dovolj pametna. A kaj, ko je potem prišla vojna in vsi moji načrti so padli v vodo. V šolo smo hodili le sem in tja, bilo je nevarno. Kadar sem bila prosta, to pa je bilo redkokdaj, saj sem morala veliko delati, sem se na skrivaj izmuznila k župniku, ki je imel doma bogato knjižnico. Mislim, da sem v njej prebrala vse, tudi cerkvene knjige. Z župnikom sva se veliko pogovarjala. Bil je že star in zelo betežen, vojne se je zelo bal, saj še ni pozabil grozot, ki jih je doživel med prvo svetovno vojno. Kadar se je kje blizu slišalo streljanje, je zagrnil vsa okna in me lepo prosil, da sem ostala pri njem. Imel je navado reči, da v dva težje trešči kot samo v enega. Pa mi ni bilo nič odveč, kje pa! Da je hitreje minil čas pa da sva lažje pozabila na strah, sva govorila o marsičem. Ne le o veri, o vojni, tudi o tujih deželah, ki jih je župnik kot mlad fant obiskal. Pravzaprav je bil le v Franciji in eno poletje v Nemčiji, vendar je znal tako zanimivo pripovedovati, da so me bila sama ušesa. Zaradi govorjenja sva postala žejna, skuhala sem nama domačega čaja in potem je tako sebi kot meni kanil v skodelico malo vina. Bila sem zelo ponosna, da me ima za enakovredno. Žal je potem umrl, ne vem točno, a po vojni a pred njo, iskreno sem žalovala za njim. Njegov naslednik je bil drugačen, predvsem pa ni maral, da bi se po župnišču valjale babe. Moja mama je šla nekoč k njemu in ga prosila, ali mi lahko izroči nekaj knjig. Trdila je, da je pokojni župnik ves čas govoril, da bodo moje. A se to ni zgodilo. Novi župnik je sitnaril in trdil, da ni nikjer nič zapisano, da zato ne more. Pač, takšen je bil, bog mu daj večni mir in pokoj,« je zavzdihnila Anica, ko je še dodala, da tudi njega ni več med živimi.

Prva leta po vojni so bila zelo težka. Dva brata sta odšla na Jesenice, kjer sta dobila službo, sestri sta jo mahnili proti Kranju, Anica in Pavlek, s katerim sta skupaj odraščala, pa sta ostala doma. Pavlek je bil tako in tako namenjen za naslednika, za Anico pa se je govorilo, da mu bo pomagala, mu 'igrala' gospodinjo, dokler ne bo dobil žene in se poročil.

»Pavlek ni bil kaj prida že kot otrok. Bil je zelo razvajen, len, včasih tudi hudoben. Zmeraj je imel pri roki kakšno palico, s katero me je švrkal. Če je bila to vrbova, je zelo bolelo, poznalo pa se ni dosti. Tepel je tudi živino in nekoč ga je konj pošteno brcnil, četudi mu je prišel le kakšen korak preblizu. Mene so imele živali rade. Ko so se začeli pritoževati obiskovalci gostilne – gostov tako in tako nismo imeli – se je mama odločila, da ga za točilni pult ne bo več spustila. Tudi prav, ji je rekel, se zavlekel zadaj, za kozolec, in ure in ure preležal v travi ter zijal v modro nebo.

(Nadaljevanje prihodnjič)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Izleti GG / torek, 22. avgust 2017 / 22:27

Ognjena in ledena zemlja

Poleti sva z Janezom potovala po Islandiji. Po dolgih letih zopet sama, z nahrbtniki, v lastni organizaciji. Obvozila sva jo, preizkusila sva se tudi v trekingu. Na Islandiji se v pokrajin...

Objavljeno na isti dan


Škofja Loka / četrtek, 26. marec 2015 / 10:30

Loško je ekološko

Škofja Loka – S predavanjem Pritisk na vodna okolja in na vodo kot dobrino prof. dr. Mihaela Tomana z Biotehnične fakultete v Ljubljani se v četrtek, 26. marca, ob 18. uri v Coworking centru Lokomo...

Tržič / četrtek, 26. marec 2015 / 10:30

180 sekund za predstavitev

V Tržiču je potekal prvi Startup vikend podjetništva z družbenim učinkom pod imenom Ferfl Gorenjska. Člane komisije so najbolj prepričale podjetniške ideje ekip Pri kosmati babici, Local footing in Hi...

Rekreacija / četrtek, 26. marec 2015 / 10:28

Pokazali so svojo borbenost

V kranjskem X-Gymu so ob prvi obletnici centra organizirali prvo »cross« dirko. Tekmovanja se je udeležilo šestnajst posameznikov, v skupinskem delu pa je nastopilo petnajst tekmovalcev. Udeleženci...

Kronika / četrtek, 26. marec 2015 / 10:28

Mladoletnik za volanom

Gorenja vas – Škofjeloški policisti so v nedeljo ponoči v Gorenji vasi ustavili komaj 15-letnega voznika, ki je vozil neregistriran avtomobil. V avtomobilu je mladenič prevažal še štiri mladoletne...

Kronika / četrtek, 26. marec 2015 / 10:28

Našli ostanke protipehotne mine

Podljubelj – V nedeljo so pripadniki Državne enote za varstvo pred NUS gorenjske in ljubljanske regije odstranili in na varno shranili ostanke protipehotne mine iz obdobja druge svetovne vojne, ki...