
Zgodbe so, ki slikajo slike
V preddverju Sokolskega doma v Škofji Loki je od petka na ogled prva samostojna razstava slik avtorice Mojce Pintar. Arhaične figure, kot je naslovila svoj izbor slik, išče v starih civilizacijah.
Do četrtka, ko se bo v vhodni dvorani Sokolskega doma iztekla skupinska razstava članov Združenja umetnikov Škofja Loka z naslovom Novejše slikarstvo in kiparstvo na Loškem (2014–2015), in potem še do sredine septembra, bo več kot primerna predhodnica razstava likovnih del v sokolskem preddverju. Na svoji prvi samostojni razstavi se namreč predstavlja Mojca Pintar iz Gorenje vasi. Leta 2001 je diplomirala iz likovne pedagogike pri prof. Bojanu Kovačiču na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kot profesorica likovne umetnosti pa je zaposlena na Osnovni šoli Medvode. Doslej je sodelovala na vsakoletni razstavi likovnikov iz Puštala, od koder sicer izhaja, tokrat pa se, kot zapisano, predstavlja samostojno. »Veselje do likovnega ustvarjanja me spremlja že, odkar pomnim. Slikarstvo je tisto področje umetnosti, na katerem lahko izrazim svoja občutenja narave in razmišljanja o življenju ter njegovem smislu, bistvu,« pove Mojca Pintar in doda, da doslej nekako ni zbrala poguma za razstavo, na kateri bi predstavila svojo likovno ustvarjalnost. »Čakala sem na pravi trenutek, ko bo čas za to dozorel. Pri odločitvi mi je v veliki meri pomagala vodja galerije v Sokolskem domu Agata Pavlovec, ki me je že pred leti spodbujala, naj se vendarle pokažem, tokrat pa ji je le uspelo,« v duhovitem tonu nadaljuje Pintarjeva. Delo v šoli ji namreč pobere kar precej energije, kar je najbrž tudi eden od razlogov, da slika predvsem za dušo in iz osebne nuje.
Naslov razstave Arhaične figure deloma razkriva tudi izbor del, s katerimi se Pintarjeva predstavlja. Gre za slike srednjega formata, največkrat v mešani tehniki, saj poleg akrilnih barv pri slikanju uporablja tudi pesek, papir, lepilo, oglje ... Najbližja slikarska motiva sta ji krajina in figuralika. Prav figura tudi tvori osrednjo podobo na slikah, ki jih je tokrat izbrala za razstavo. »Poimenovala sem jih za arhaične figure. Veliko se namreč ukvarjam z razmišljanjem o tem, kdo smo in kam gremo, kaj je bistvo bivanja, življenja na tem planetu. Navdih iščem pri starih civilizacijah,« razloži sogovornica, ki se pri 'pisanju' svojih likovnih zgodb naslanja na zgodbe o nastanku sveta, druge biblične zapise ali na primer na egipčansko mitologijo, in ob tem pokaže na sliko s preprosto izrisanima figurama moškega in ženske, združenima v poljubu, hkrati pa v kompoziciji nastopata kot nekakšni likovni utelešenji boga neba in matere zemlje.
»Svoje raziskovanje sem strnila v cikel figuralnih motivov, kjer se zrcali razmišljanje o iskanju resnice bivanja, o odnosu ženske in moškega, dveh različnih polov, ki tvorita celoto in sta globoko povezana s smislom bivanja. Navdihuje me tudi mitologija in povezanost človeka z globljo resnico. Upodobljene arhaične, zemeljske figure se spogledujejo s starimi civilizacijami, z dojemanjem sveta in iskanjem resnic, ki so univerzalne,« potrjuje Pintarjeva. Slike upodablja v tehniki akrila, na slikarsko podlago pa včasih dodaja pesek, spet drugič oglje ... Navdušujejo jo namreč strukture in barvni nanosi, ki delujejo prvinsko, zemeljsko in neposredno. Slika običajno s slikarsko lopatico, redkeje s čopičem, izstopajoče so novejše slike, na katerih s praskanjem posega v sliko. »Zanima me snovnost materiala. Kar zagrizla bi se v nanose, jih pojedla,« je slikovita slikarka, ki rada ustvarja z naravnimi materiali. V zadnjem času se več posveča tudi grafiki, še posebno kolagrafiji, v kateri nadaljuje cikel, ki si ga lahko ogledamo na tokratni razstavi. Da mora likovno delo poleg likovnosti vsebovati tudi globlji pomen, zgodbo, je prepričana. »Sama navdih za slikanje iščem v zgodbi, ki ji potem na platnu sledim s svojim likovnim znanjem,« je še povedala Mojca Pintar, ki ji prva samostojna razstava pomeni tudi dobro spodbudo za naslednjo.