Mi, statistika s postaje Gevgelija

Besedilo: Matic Zorman
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. avgust 2015 / 11:50

Manjša železniška postaja na jugu Makedonije se spreminja v taborišče, saj dnevno sprejme okrog tisoč sto beguncev iz Sirije, Iraka, Afganistana in afriških držav v konfliktu. Namenjeni so predvsem v Nemčijo, Belgijo in skandinavske države prek Madžarske, a vrata v Evropsko unijo se jim počasi, a vztrajno zapirajo.

»Pravijo nam teroristi, bojijo se nas, ker prihajamo iz Sirije,« takoj po pozdravu v slabi angleščini spregovori Malak, kurdski begunec iz Kobaneja. Skupaj z ženo in širšo družino v skupini beguncev stopajo po železniških tirih, ki vodijo do postaje Gevgelija. »Nihče ne ve, kdo smo in od kod bežimo. Kurdi smo. Čeprav je Kobane osvobojen Islamske države, bežimo, saj hočemo normalno življenje. Na svoji poti smo prek Turčije tvegali smrt, le z namenom, da bi dosegli življenje v Evropi.« Hodi počasi, saj na prsih nosi svojega nekajmesečnega otroka. Po slabih dveh kilometrih hoje po progi se v daljavi narišejo obrisi železniške postaje. Malekova družina se usede, še prej pa se vsi osvežijo pri edini pipi z vodo na postaji. Postali so del množice več sto beguncev, ki sedeč na betonskih tleh čakajo na vlak proti Srbiji in naprej do madžarske meje, kjer bodo zaprosili za azil. Približno vsakih dvajset do trideset minut na postajo pride skupina okrog dvajsetih beguncev, opremljenih le z nahrbtniki, v katerih nosijo vse svoje imetje. Zgodaj zjutraj na postaji lokalni prekupčevalci razgrnejo svoje mize, nekateri z empatijo, a vsi z namenom lahkega zaslužka. Za kavo begunci odštejejo en evro, za škatlico cigaret pet evrov. Bolj kot cigarete in kava gredo v prodajo pari nogavic. Ob peronu ležijo zapuščeni čevlji, raztrgane nogavice, majice, odvržene v kaosu, ki nastane, ko na postajo zapelje vlak, namenjen v Srbijo. Takrat policisti vzpostavijo koridor med begunci in vagonom. Prizor spominja na filme o drugi svetovni vojni, le da so begunci namenjeni v iluzorično svobodo namesto v koncentracijsko taborišče. Roke in noge visijo ven skozi okna vagonov, sprejemajo nahrbtnike prijateljev, ki jim zunaj vagona podajajo prtljago, nekateri izmed beguncev v vagon vstopijo kar skozi okno. Vse, da le ne bi ostali na postaji Gevgelija. Tisti, ki se jim ne uspe vkrcati v zadnji vagon v dnevu, si na betonska tla pogrnejo spalne vreče ali kartonaste škatle, na katerih prenočijo. Ponoči se iz mobilnih telefonov sliši posnetke kurdskih pesmi ali pogovorov z družinami beguncev. Zjutraj jih zbudi nova skupina beguncev s pozdravom »Asalamu alejkum«, s katerimi si bodo delili pot do Madžarske, še preden ta do konca zgradi železno ograjo, ki spominja na propadlo lekcijo samorefleksije evropske politike.