Bolezen in otroci

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 12. avgust 2015 / 08:21

Na morskem dopustu je naš Rok (10) zbolel. Nočne napade mučnega laringitisa že obvladamo, dežurna pediatrinja pa je ugotovila še vneta ušesa in grlo ter povečane mandeljne. Pika na i je bila celodnevna vožnja po toboganu z vmesnim tunkanjem v morju, klima in še kak sladoled preveč. Tako pravi zdravnica, in še: verjetno je vzrok v oslabelem imunskem sistemu. S tem bi se še najbolj strinjal. Le ne vemo, zakaj telo ne vzpostavi imunskega sistema, kot bi ga moralo. Gospo zdravnico je (presenetljivo) zanimalo, kako je z zdravjem staršev. Pravi, da če so starši zdravi, je večja verjetnost, da bodo zdravi tudi otroci. Tudi s tem se močno strinjam.

Če dobro pogledamo in si upamo priznati, se določene bolezni v posameznih rodovih res ponavljajo. Včasih celo preskočijo en rod. Vendar se o tem ne bi kaj pretirano radi pogovarjali, saj bolezni vedno prinesejo trpljenje ali vsaj nelagodje. Po več terapijah si ljudje res priznajo, da se nekaj slabega vleče v njihovem rodu. Pogosto pomaga, če si družinsko drevo, rodovnik (strokovno rečeno genogram) narišemo in vpisujemo značilnosti sebe in sorodnikov. Presenečeni boste, kako se bolezni, dogodki, letnice, običajne reakcije vključenih ljudi in vidna čustva njih ponavljajo. Še bolj zanimivo postane, ko dodamo še zakonca. Npr. uporaba alkohola, nesreče in razni šoki, čudni odhodi od doma ali neobičajne smrti, nedokončane stvari, ponavljanje poklicev ... Kot rečeno o tem se ne želimo veliko pogovarjati. Pogosto tudi lastno trpljenje ni dovolj, da bi pričeli iskati vzroke. Gotovo pa bolečih stvari ne privoščimo lastnim otrokom. Nekateri se prav zaradi tega odločijo iskati, kaj je tisti nemir v družini, zaradi katerega morajo otroci zbolevati. Bolj krivično do otrok ne more biti, kot to, da zbolevajo in trpijo zaradi vsebin, ki niso njihove. Otroci si res ne zaslužijo, da jim dajemo nekaj, kar se odraža pri njih npr. v psihičnih boleznih, medvrstniškem nasilju, tesnobi in stalnem strahu, ADHD ... Nemogoče je namreč, da bi si otrok pri npr. 10 letih to sam sebi naredil. Zato imamo starši zelo veliko odgovornost. Ne le, da jih spravimo do kruha, temveč da uredimo sami sebe, se umirimo, jih spremljamo in spoštujemo. Tako jim tako damo najboljšo popotnico za življenje.

Zato mi je bila zelo všeč gospa pediatrinja, ki je vsaj posredno vprašala, kako je v naši družini. Malce širši pogled in usmeritev na starše. Mi imamo moč spreminjati vzdušje v družini, otroci te moči nimajo. Le izražajo ga. Jaz se po svojih močeh trudim delati najboljše. Vi tudi, kajneda. Morda bo meni na grobu pisalo: »Pri sebi ni uspel narediti vsega«. Nič hudega. Nikomur to ne uspe v celoti. Sem se pa zavestno trudil.