Z dvignjenim palcem po svetu

Devetindvajsetletni Klemen Grmšek s Križa pri Komendi se je sredi aprila podal na pot do Balija. Na štop in z nahrbtnikom na ramah. Po prvih stotih dneh potovanja je nekaj misli v zvezi s svojo »mega avanturo« delil tudi z nami.

Predviden čas potovanja: petnajst mesecev. Razpoložljiva sredstva: premalo za petnajst mesecev. Prevoz: štop in peš, alternativno tudi javni prevoz. Spanje: šotor in spalka, »couchsurfing«, prijazni ljudje in mogoče kdaj kakšen hostel. Prehrana: kar bo, bo. Moto: Uživaj, kar se da!

Takole je svojo »mega avanturo«, kot sam pravi svojemu podvigu, tik pred odhodom opisal Klemen Grmšek – ljubitelj narave, hrane in vsega lepega, velik optimist in avanturist ter popotnik, ki je pred tem že preštopal osrednjo in zahodno Evropo ter mesec dni raziskoval Kanado in Združene države Amerike. Kot sam pravi, sta njegovi veliki strasti kuhanje in fotografiranje, a službo kuharja je letos spomladi obesil na klin in se še pred svojim tridesetim letom z dvignjenim palcem pogumno podal po svetu. Svojo avanturo skupaj z odličnimi fotografijami, kopico uporabnih informacij, predvsem pa s humornim opisovanjem najrazličnejših doživetij vsakodnevno beleži na blogu pavkostrip.blogspot.com.

Te dni se nahaja v južni Turčiji, zato je spodnji pogovor nastal po elektronski pošti.

Verjetno si večina od nas kdaj pa kdaj reče, da bi spakirala stvari in šla po svetu – vi ste to storili zares. Je to rezultat večletnih načrtov, otroška želja, ali trenutna odločitev? Zakaj torej?

»Veliko ljudi mi je pred odhodom reklo, da mi zavidajo tako potovanje in kako bi bilo lepo, če bi tudi oni lahko šli. Jaz pa vedno odgovarjam: Zakaj pa ne greš? Meni osebno se je taka ideja podila po glavi kakšno leto, en dan pa sem enostavno rekel, če ne sedaj, kdaj pa. Pravzaprav ni bilo nobenega velikega načrtovanja, če me ne bi zadrževal dolg odpovedni rok, bi šel že v treh tednih po odločitvi. Vedno so me zanimale nove stvari, nove pokrajine, nove kulture, predvsem pa me tudi zanima nova hrana, novi okusi in nove vonjave. Predvsem pa vem, da mi bo to potovanje prineslo nova prijateljstva, me utrdilo in mi dalo neprecenljive izkušnje za življenje.«

Kaj vse ste morali urediti pred odhodom?

»Doma sem moral pustiti službo, se izseliti iz najemniškega stanovanja, kupiti nekaj opreme, urediti zavarovanja, prodal sem avtomobil in še nekaj malenkosti. Viz si nisem urejal v Sloveniji, saj jih večina zapade po treh mesecih, tako da sem to urejal na poti.«

Za vami je že sto dni potovanja, od tega ste polovico časa v Turčiji. Kaj vam je do zdaj najbolj ostalo v spominu, vas najbolj presenetilo, morda razočaralo?

»Na takšnem potovanju, kakršnega sem se lotil, najbrž vedno najlepše preseneti dobrota ljudi. Zaenkrat sem še zelo na začetku potovanja, pa imam že toliko lepih izkušenj. Ljudje so me povabili domov, mi plačali kosilo, pijačo, hotel, vozovnico za avtobus in še kaj. Sam si ne ustvarjam stereotipov, preden ne vidim na lastne oči, tako bi težko rekel, da sem bil nad čim res presenečen. Bi pa najbrž marsikomu podrlo stereotipe, ko bi videli prijaznost in gostoljubje muslimanov. Razočaran sem mogoče edino nad svinjanjem vse naokrog, v večini držav je popolnoma normalno, da med vožnjo odpadke enostavno mečeš skozi okno. Še posebej v Albaniji me je včasih kar stisnilo pri srcu, ko sem videl vse te odpadke ležati naokrog. Vedno znova pa je lepo presenečenje, ko srečaš druge popotnike, ki so pred tem že obiskali Slovenijo, večina le-teh govori o naši deželi v samih superlativih in kar ne morejo prehvaliti lepote naše narave.«

Kaj vse imate s sabo?

»Moj nahrbtnik ima okrog 26 kilogramov. Čeprav sem se zares trudil minimalizirati svoje potrebščine, je še vedno toliko stvari, brez katerih ne moreš. S seboj imam celotno opremo za kampiranje, obleke za vse vremenske razmere, fotoaparat, prvo pomoč itd. Mogoče je najbolj nepotreben del opreme moj računalnik, vendar pa sem ga vzel s seboj za pisanje bloga, in ker edino tu lahko urejam svoje fotografije, ki se jih je že sedaj nabralo ogromno. Seveda pa bi bil ves moj čas v otroštvu, ko sem gledal MacGyverja, vržen proč, če ne bi spakiral tudi 'švicarja' in srebrnega lepilnega traku.«

Ste si kdaj na poti že rekli – kaj mi je bilo tega treba … Kaj najbolj pogrešate?

»Pred potovanjem sem se v glavi pripravil, da bo najbrž prišlo do trenutka, ko si bom rekel: Kaj mi je bilo treba tega. Vendar pa po treh mesecih nisem bil še niti blizu temu. Pogrešam prijatelje, malo balkanskega humorja in trenutno v Turčiji že močno pogrešam kakšen košček prašička.«

Vaš končni cilj je Bali, poti do tja pa še nimate povsem začrtane ...

»Bali sem si res zadal kot cilj, vendar v resnici zame ni najbolj pomemben. Izbral sem si ga enostavno zato, ker je bil na zemljevidu najbolj oddaljena točka, lahko se tudi zgodi, da pristanem kje drugje. Trenutno imam odprtih kar nekaj opcij, kje vse bo šla moja pot, vendar pa nobena pot še ni dokončna. Moj moto je slediti vetru in ne riniti z glavo skozi zid.«

Kam vas bo pot zanesla v naslednjih dneh?

»Trenutno sem v sredini Turčije in se premikam proti Črnemu morju. Ob obali bom potoval do Gruzije, kjer pa se začne moj najtežje pričakovan del poti: Gruzija, Armenija, Iran, Turkmenistan, Uzbekistan, Tajikistan in Kirgizigstan. Ta del poti se mi zdi najbolj nepoznan in morda najbolj drugačen od ostalega dela Azije.«

Kaj je tisto, s čimer je popotnik dobrodošel kjerkoli na svetu?

»Gotovo je moj poklic kuharja precej priročen za potovanje, konec koncev ga ni človeka, da ne bi jedel. Tudi ljudje vedno radi sprejmejo kuharja, včasih skuham kaj za svoje gostitelje, za en mesec pa sem si celo našel službo v turističnem mestu Kas. Spoznal sem nekaj popotnikov, ki izdelujejo nakit in ga prodajajo po svetu, tako npr. neki Mehičan že šestnajst let potuje po svetu na ta način. Dobro pa lahko potujejo tisti z res dobrim znanjem angleščine in 'web designerji'. V vsaki državi je povpraševanje po učiteljih angleščine in ljudeh, ki znajo postaviti internetne strani.«

Štopanje se danes sliši nevarno. Mnogi tudi ob imenih držav, po katerih potujete in nameravate potovati, milo rečeno zavzdihnejo. Kakšne predsodke vse ima večina in kako dejansko sami vidite te države in ljudi?

»Štopanje je moj najljubši način potovanja, tu ne gre samo za brezplačen prevoz, glavna stvar je to, da ti vedno ustavijo dobri ljudje. Pomembna je samozavest in pozitivno naravnane misli, tako vedno spoznaš prave ljudi. Če pa si preplašen in negotov, pa morda res lahko privabiš kakšne nepridiprave. Ljudje imajo predsodke o teh državah, ker še nikoli niso bili tam in je njihov svet velik toliko, kolikor velikega jim ustvari televizija. Sam nisem imel predsodkov pred potovanjem, seveda vem, da lahko naletim na kakšne napačne ljudi, vendar tudi v Sloveniji lahko naletim na napačne ljudi. Če vzamemo za primer islam, večina ljudi najprej pomisli na samomorilske teroriste. Le redki so tisti, ki vidijo izven svoje škatle in vedo, da je to le manipulacija in ustrahovanje. ISISI ne predstavljajo niti enega odstotka muslimanov, njihova dejanja pa nimajo nikakršne zveze z islamsko vero. Koliko od vas bi vzelo naključnega popotnika domov ali pa bi mu plačali kosilo? No, muslimani to naredijo zelo pogosto in še prav počaščeni so, da lahko.«

Vaš blog ima veliko navdušenih bralcev. Potujete tudi z mislijo na nastanek kakšne knjige, razstave …?

»Ideja o blogu se je predvsem začela razvijati zato, ker sem hotel imeti nekje na varnem vsaj nekaj fotografij. Seveda je vedno lepo imeti zapisane kakšne misli s potovanja. Imel sem nekaj dvomov, ali pisati interni blog, javen ali pa še celo v angleščini. Če bi ga pisal v angleščini, bi imel najbrž še več spremljevalcev, vendar pa je moja angleščina vseeno preveč omejena, da bi se lahko tako široko izražal, kot se v slovenščini. O knjigi ali razstavi nisem kaj dosti razmišljal, zaenkrat moram najprej videti, kako se bo pot odvila.«

Kje in kakšnega se vidite čez leto in pol, ko naj bi bilo potovanje končano?

»Ko se bo pot končala, me doma čaka kup težav. Takrat bom brez prihrankov, stanovanja, službe, avtomobila, vozniškega izpita (brez katerega sem ostal tik pred potovanjem). Tako se bom moral najprej postaviti na noge, kar pa me niti ne skrbi, to so le novi izzivi. Dolgoročni cilj pa mi je ustvariti nekakšno ekoturistično kmetijo, ki bi jo počasi širil v eko vas oziroma komuno.«