Šešir v prisilni poravnavi

Škofjeloška tovarna klobukov Šešir je v postopku poenostavljene prisilne poravnave. »Moj cilj je, da bi podjetje preživelo. Šešir ni vedel, kaj je dolg, še najmanj pa do države in do delavcev, zato je cilj te dolgove čim prej poplačati,« poudarja dolgoletni direktor družbe Miro Pinterič.

Škofja Loka – Izdelovanje tulcev, klobukov in drugih pokrival iz dlake ima v Škofji Loki dolgoletno tradicijo. Ustanovitev Šeširja sega v leto 1921. Proizvodnja se je začela v stavbi na Spodnjem trgu, v letu 1976 pa je bila zaradi povečanega obsega prodaje v Iran in s tem povečanja proizvodnje zgrajena nova stavba na Trati. Del proizvodnje je bil do lani tudi v obratu v Stari vasi na Bizeljskem, ki pa so ga zaprli. Letos so proizvodnjo s Trate preselili nazaj na Spodnji trg, kamor se bo preselila tudi uprava. Dve tretjini nepremičnine na Trati oddajajo v najem. Vse to je posledica stanja, v katerem se je znašel Šešir. Zadnja tri leta imajo negativni finančni rezultat. Bilanca stanja 31. marca 2015 kaže, da ima družba za nekaj manj kot 5,5 milijona evrov sredstev, od katerih so največja postavka zgradbe in zemljišča. Sodni cenilec je vrednost nepremičnin na Trati in na Spodnjem trgu ocenil na nekaj manj kot 4,5 milijona evrov. Obveznosti znašajo nekaj manj kot 5,7 milijona evrov. Zaradi insolventnosti so konec junija vložili predlog uvedbe postopka poenostavljene prisilne poravnave. Pogovarjali smo se z Mirom Pinteričem, dolgoletnim direktorjem družbe, ki ima z 49,6 odstotka v njej tudi največji lastniški delež.

Vložili ste predlog uvedbe postopka poenostavljene prisilne poravnave. Je to najboljša in edina rešitev?

»Eno leto smo se trudili, da bi šlo brez prisilne poravnave. Gorenjska banka je začela z notarsko prodajo, z rubežem, ko smo videli, da drugače ne moremo, ko smo zamujali tudi z izplačili osebnih dohodkov, smo 29. junija vložili predlog za enostavno prisilno poravnavo. Tako smo 15. julija dobili odgovor, da moramo predlog dopolniti, 21. julija smo ga dopolnili s pregledom finančnih obveznosti in programom finančnega prestrukturiranja. 24. julija smo dobili odgovor, da so to sprejeli. Sedaj imamo štiri mesece časa, a ne čakamo, takoj naslednji dan smo začeli intenzivno delati. Sprostil se nam je transakcijski račun, da lahko normalno poslujemo. Ni moj, naš cilj, da bi koga prinesli okrog. Cilj je, da bi nam samo preložili obveznosti na kasnejše plačilo. Imamo obveznosti do Gorenjske banke, do zaposlenih, države in dobaviteljev. Na drugi strani imamo stavbo na Trati, ki je vrednotena na 3,6 milijona evrov, imamo delnice Gorenjske banke, zalogo, stavbo na Spodnjem trgu, v kateri delamo že en mesec in kamor bi se morali preseliti že pred dvema letoma.«

Kje vidite razloge za takšno stanje?

»Razlogov je več. Eden izmed njih je tudi, da se je pred dvema letoma cena osnovnega materiala povišala z 18 na 80 evrov za kilogram. Uporabili smo notranjo rezervo, saj kupci čez noč takšne podražitve ne bi sprejeli. Eden izmed razlogov je tudi produktivnost. Lani pa je prišlo še do blokade računa, kar nas je še dodatno prizadelo. Naredili smo napake, a ne nalašč, bili pa smo malce nerodni. Do danes niti en dan proizvodnja ni stala na račun pomanjkanja blaga. Dobavitelji so nam zaradi dolgoletnega poštenega dela zaupali in tega zaupanja sedaj ne smem izkoristiti, ne do njih ne do države, še najmanj pa do delavcev.«

Kateri so glavni poudarki iz načrta finančnega prestrukturiranja?

»Finančno prestrukturiranje je za nadaljnje poslovanje družbe nujno potrebno. Glavni poudarki so pozitivni denarni tok, vsem delavcem in državi čim prej plačati dolgove, tudi dogovor z dobavitelji. Naš največji dobavitelj in upnik je v Belgiji. Želimo časovno razbremenitev obveznosti. Imamo možnost povečati proizvodnjo. Upam, da bo zdravo jedro ostalo in da bomo uspešno delali naprej.«

Koliko pa je zaposlenih?

»Šestintrideset, kar je premalo za optimalno delo. Moralo bi nas biti 45, ker se drugače prekine ciklus. Na novo bomo v neposredni proizvodnji zaposlili sedem ljudi. V upravi pa smo se dogovorili, da če bo treba, bomo delali noč in dan. Intenzivno iščemo menedžerja, s katerim bi sodelovali. Proizvodnja trenutno stoji, saj imamo od 24. julija do 17. avgusta kolektivni dopust. Naročila imamo in jih še zbiramo. Cena surovine je stabilna, imamo dobrega dobavitelja, ki ima dlako vedno pripravljeno. Med delavci je nekaj nervoze, slabe volje, kar je razumljivo. Dolgujemo jim še junijsko plačo, ki pa jim bo nakazana takoj, ko bo mogoče. Šešir ni vedel, kaj je dolg, še najmanj pa do države in do delavcev, zato je moj cilj čim prej poplačati te dolgove. Poslujemo legalno in transparentno. Žal mi je, da je prišlo do zamude pri izplačilu plač.«

Kako kaže? Bo prisilna poravnava uspela?

»To je odvisno od nas. Najprej se bo treba dogovoriti z Gorenjsko banko, saj menim, da je tudi zanje to boljša rešitev kot bi bil stečaj. Imamo predlog in prošnjo, da bi s stavbo na Trati odplačali večji del dolga, ki ga imamo do njih. Za razliko bi sklenili kakšno leto moratorija, potem pa vzdržno odplačilo, obresti pa takoj.«

Nekdaj je bilo eno izmed glavnih tržišč za vas Iran. Imate sedaj od odprtja trga obete tudi v Šeširju?

»Od Irana si obetamo. Pet let smo bili ekskluzivni izvozniki klobukov. Za vsako pokrajino smo vedeli, katere modele in katere barve imajo. Naša glavna trga sta Združene države Amerike in Evropa. V ZDA smo ponovno pridobili kupca polkaplinov za židovske klobuke, kar je za nas zelo pomembno, saj gre za izdelke z veliko dodano vrednostjo in konstantnim tržiščem. Dobili smo tudi kupca v Kolumbiji za tradicionalna kolumbijska pokrivala. V Šeširju imamo načrte in cilje. Eden izmed njih je tudi, da bi proizvodnjo na Spodnjem trgu odprli za turistične oglede. Klobučarstvo je ena najstarejših panog v Sloveniji in dajala je kruh številnim rodovom v Škofji Loki.«