Predanost skrbi s strastjo

Besedilo: Nastja Bojić
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 6. avgust 2015 / 10:53

David in Chinelo Mathieson sta angleška zakonca, ki v Manchestru že devet let uspešno vodita zasebna domova za ostarele ter nudita pomoč na domu, zanimata pa se tudi za zaposlitev slovenskih medicinskih sester.

Kranj – »Mama je imela majhno bolnišnico, v kateri sem pomagala. Želela sem postati zdravnica, vendar sem po spletu okoliščin postala pravnica. Ko sem ugotovila, da lahko za ljudi skrbim tudi brez medicinske izobrazbe, sem se posvetila skrbi za ljudi in z Davidom, ki je sicer elektronik, sva ustanovila domova za ostarele,« začne pripovedovati Chinelo. Tovrstno delo, nadaljuje, resda ne prinaša veliko zaslužka, vendar je zadovoljstvo v sami skrbi za ljudi in izboljšanju življenj posameznikov, česar pa denar ne more kupiti.

Domova se med seboj razlikujeta – v enem je medicinsko osebje prisotno 24 ur na dan, saj varovanci potrebujejo več medicinske oskrbe, v drugega pa lokalni zdravniki in zdravnice prihajajo po potrebi. Oba domova skupaj štejeta 71 varovancev, starih od 65 do 103 let. Poleg medicinskih sester, ki se hierarhično delijo na vodjo sester, višjo sestro in nižje sestre, so zaposleni še negovalci, kuharji, hišniki, izvajalci različnih dejavnosti in vodji domov, pred štirimi meseci pa sta David in Chinelo začela še z aktivnim nudenjem pomoči na domu. Ker v domovih primanjkuje medicinskega osebja, sta angleška zakonca naklonjena zaposlovanju slovenskih medicinskih sester. Po opravljenem pogovoru jim bosta pomagala pri urejanju potrebne dokumentacije in iskanju bivališča ter jih vključila v uvajalno obdobje v svojih domovih, kjer bodo najprej delali kot negovalci, da vidita, kako se ujamejo z varovanci. Pripravljena sta jim priskočiti na pomoč pri potencialnih težavah in jim v skrajnem primeru po svojih zmožnostih tudi finančno pomagati. Znanje angleščine je obvezno.

Zaradi edinstvenih in občutljivih zgodb, ki jih varovanci nosijo v sebi, David in Chinelo zaposlujeta srčno in prijazno osebje, ki svoje delo opravlja z veseljem, je potrpežljivo, prijazno in vljudno. Zavedata se, da je delo težko in zahtevno, zato svoje zaposlene zelo cenita in pravita, da jim, tudi če bi zadela na loteriji, ne bi mogla poplačati njihovega truda. Kljub temu pa ostajata profesionalna in odgovorna: »Ljudje niso računalniki, imajo svoje dostojanstvo. To je treba spoštovati in ceniti, kajti skrbeti za ljudi – še zlasti za tiste, ki dosežejo zavidljivo starost – je privilegij. Ko se zaveš, da bo, ko ostariš, nekdo skrbel zate, kot ti zdaj skrbiš za druge, si lahko ponosen, da si človek.«