Hrvaški pohlep
Ko pišem te vrstice, ne morem vedeti, kakšen bo končni izid nove runde hrvaško-slovenskega mejnega spora. Slovenija je za nadaljevanje in dokončanje arbitraže, Hrvaška išče način, kako jo prekiniti. Zvedeli so, da jim kaže slabo, in se odločili objaviti, kar so ugotovili na sporen vohunski način. Odkrili so nedovoljen način komunikacije med slovenskima udeležencema arbitražnega postopka. Hrvati so tako na vprašljiv način razkrili nedopustno ravnaje slovenskega para in zgodba, za katero smo že mislili, da se bo kmalu končala, se bo še kar nadaljevala …
Nedovoljena komunikacija sodnika Sekolca in agentke Drenikove naj bi razkrila, da bi po arbitraži Slovenija dobila nadzor nad dvema tretjinama Piranskega zaliva. Hrvaška, ki zahteva polovico, pa le nad eno tretjino. Toda: kakšna zmaga bi to sploh bila!? Ko pa vendar vemo, da je Slovenija na dan 25. junija 1991 nadzirala cel zaliv, nekoč pa sta občini Piran pripadali tudi katastrski občini Kaštel in Savudrija. Meja bi torej morala potekati po sredini Savudrijskega polotoka in ne po sredini Piranskega zaliva! Mi pa bi se morali zdaj zadovoljiti z arbitražo, ki bi nam namesto tega prisodila »kar« dve tretjini zaliva, in ne »le« polovice. Kakršenkoli že bo izid arbitraže, bo v resnici razlog za nacionalno žalovanje. Hrvaški pohlep bo zmagal.
Izid arbitraže bo torej v vsakem primeru slab. Mogoče bi nas moralo še bolj od tistega, kar se dogaja na teritorialnem, skrbeti to, kar se dogaja na ekonomskem področju. Pomislimo samo, kako poceni so hrvaške firme kupile nekatere prestižne slovenske znamke. Tu ne mislim samo na (finančno že pred prodajo shirani) Mercator, ampak tudi na manjše, a sortne ribe – na portoroške blagovne znamke (Droga Kolinska, Argeta, Barcaffe, Metropol …), pa na Žito, ki ga je kupila Podravka, in še marsikaj. V začetku junija smo izvedeli, da je rovinjska Adris grupa prodala Tvornico duhana Rovinj družbi British American Tobbaco (BAT) za 505 milijonov evrov! To je znano. Manj znano in bolj nevarno pa je dejstvo, da se Adris grupa ozira po slovenski Zavarovalnici Triglav. Prevzem hrvaške zavarovalnice Croatia osiguranje ji je že uspel; če bi z rovinjskim denarjem kupila še Triglav (15-odstotni delež v pozavarovalnici Triglav Re že ima), bi postala glavni zavarovalniški igralec na Zahodnem Balkanu. Tudi zato je pomembno, da Triglav ostane strateška naložba, ki ni naprodaj. V simbolnem smislu bi bila prodaja Zavarovalnice Triglav nekaj podobnega, kot če bi Hrvatom prodali Aljažev stolp vrh Triglava. Razlika v ceni je sicer višja od Triglava, simbolni pomen pa je podoben. Kakor je Aljažev stolp simbol slovenske neodvisnosti kot take, je lastništvo nad osrednjo zavarovalnico v državi ključno za slovensko finančno neodvisnost. Oziroma vsaj za manjšo odvisnost od že obstoječe.
Slovenci bi morali biti v odnosu do hrvaškega pohlepa bistveno bolj previdni. Zdaj mu strežemo prostovoljno in vsaj na dva načina. Prvi je ta, da smo glavni kupec hrvaškega turizma, saj poleti dobesedno preplavimo hrvaške obale in otoke; priznam, da sem med temi nomadi že vrsto let tudi podpisani. Drugi način je nov in ga zaznavamo prav v zadnjih mesecih, ko postaja vse bolj očitno, da postajamo vse večji kupci hrvaških prehrambnih izdelkov – kar je logična posledica prodaje Mercatorja in drugih blagovnih znamk. Torej: izguba suverenosti nad Piranskim zalivom je hud poraz, ki pa je bolj simbolne kot dejanske veljave. Še nevarnejše so druge, ekonomske oblike hrvaškega pohlepa. Kako se jih ubranimo?