Sedem deklet

Nikogaršnji otrok, 4. del

... »Mislim, da si nihče ne more predstavljati, kako se počuti tisti, ki je čisto sam na svetu. Moja mama, kakršnakoli je že bila, je umrla, bratom in sestram zame ni bilo mar, moža nisem imela več, prijateljic tudi ne. Kakšen dan, ko sem delala v popoldanski izmeni, me je korak zanesel pred bližnjo šolo. Od daleč sem opazovala otroke in si predstavljala, da je eden od njih moj. Ne morem povedati, kako me je bolelo srce!«

Marija je noč in dan sanjala o materinstvu. Hrepenela je po tem, da bi imela lastne otroke in da bi jim lahko nudila, česar sama ni nikoli imela: materinsko ljubezen in družino. Z leti je postala zelo samorastniška, boleče se je zavedala, da pregovor 'pomagaj si sam, pa te bo imel Bog rad in ti priskočil na pomoč, če bo sila', še kako velja. Ko se spominja svojega otroštva, si ne more misliti, da je res toliko dni in noči prespala na prostem, pod drevesi, v kakšnih lopah, ker ni imela niti najmanjše možnosti, da bi dobila streho nad glavo. Dni, ko je živela le od sadja, ki ga je pobrala na tleh, in od kakšnega kosa kruha, tudi ni bilo malo.

»Ko danes vidim svoje vnuke, kako vihajo nos za mizo in nočejo jesti, rečem hčerkam, naj jih kar pustijo pri miru. Ko bodo lačni, bodo sami prišli prosit za hrano,« je v trenutkih, ko smo se malo oddahnili od pripovedovanja, delila moralne nauke.

Marija je pogosto zahajala v cerkev, četudi tja ni hodila zato, da bi molila. Ljuba sta ji bila mir in tihotnost, saj je ni nihče motil, ko je premišljevala o sebi in o stvareh, ki so se ji zgodile.

»Nekoč, ko sem sedela v cerkvi skoraj vse popoldne, je pristopi k meni nek moški ter mi rekel, da me je že pogosto videl in naj mu povem, kaj toliko časa počnem v praznem božjem hramu. Bil je zelo prijazen, pa sem mu odgovorila. Izkazalo se je, da je bil organist. Ime mu je bilo Klavdij. Še nikoli nisem slišala za takšno ime. Povedal mi je, da je njegova mama doma iz okolice Trsta, kjer so takšna imena običajna. Med počasno hojo sva prispela do neke gostilne, povabil me na kozarček vina. Z veseljem sem pristala, saj je bil dan še dolg in se nisem imela kam dati. V pogovoru mi je zaupal, da je vdovec, da mu je žena umrla med porodom in mu pustila hčerko, za katero skrbi njegova sestra, ki živi v isti hiši. Z veseljem sem pristala, ko me je povabil na še en sprehod. Začela sva se srečevati, spoznala sem njegovo hčerko in sestro. Bili so zelo lepa družina. Ko me je po prvem obisku odpeljal domov, sem se mu zjokala na prsih. Šele v tistih trenutkih sem mu bila pripravljena povedati, kakšno življenje imam za seboj. Bil je zelo pretresen, ni mogel verjeti, da je kaj takšnega, kot sem doživela, sploh možno. Kljub temu da sva se poznala komaj štirinajst dni, me je prosil za roko. Dejal mi je, da ne bo nič čakal, da čuti, da sva si usojena. A kljub temu ni šlo tako hitro, kot sem upala. Morala sem prejeti vse zakramente, saj sem želela cerkveno poroko. Ne bom pozabila prve poročne noči. Ravno sva se ulegla, ko je potrkala na vrata njegova hčerkica in nama rekla, da bi spala pri naju. Naredila sva prostor in jo vzela medse. Ves čas, tja do jutra, je grabila z rokicami enkrat po meni, enkrat po očetu, kot bi se bala, da so vse skupaj le sanje in da bo morala zjutraj spet k teti. Zelo sem jo vzljubila, mogoče celo malo preveč, saj mi je mož med smehom večkrat očital, da jo razvajam. Bila sem prepričana, da zaradi splava ne bom mogla imeti svojih otrok. A se je zgodil čudež! Kljub temu da za tiste čase nisem bila več rosno mlada, so se začele rojevati deklice. Ena za drugo, v šestih letih jih je šest prijokalo na svet. Mož je upal, da bo tudi kakšen fant, a se je tudi hčerk zelo razveselil. Še danes ne vem, kako smo v tistih letih sploh živeli, saj smo imeli na voljo le malo večjo kuhinjo in spalnico, brez kopalnice in stranišča. Slednje je bilo v spodnjih prostorih, pri njegovi sestri. Nekoč nama je župnik posodil svojega fička, pa smo se odpeljali na obisk k mojim sorodnikom. Z Vinkom sva si ob novem letu izmenjala voščila, videla se pa nisva že več kot deset let. Ob snidenju mi je predlagal, da se skupaj odpravimo k bratu Aleksandru, ki je delal v železarni na Jesenicah. Ne boste verjeli! Na zadnjem sedežu fička sem se drenjala skupaj s svojimi dekleti, spredaj pa sta sedela mož in Vinko! Vso pot smo peli pesem Ko študent na rajžo gre, otroci so se smejali, mi pa z njimi! Vinko nam je predlagal, da se zapeljemo še proti Brniku, kjer se je gradilo letališče. Bilo mi je všeč, saj je bila vse naokoli sama ravnina. Zdelo se mi je, da sonce nikoli ne zaide, ker so bile gore, ki so se na naši levi strani dvigale v nebo, zelo daleč stran. Ne vem, kaj me je pičilo, kar zinila sem, da bi mi bilo všeč, če bi tu nekje živela. Vinko, ki je bil bolj razgledan, me je prijel za besedo in mi obljubil, da se bo malo pozanimal za kakšno parcelo. A se mu ni bilo treba. Ko smo prispeli k bratu na Jesenice – naj povem, da sem ga videla prvič v življenju – je beseda dala besedo in njegova žena je omenila, da hiša, kjer se je rodila, propada, kar sta ji umrla starša. Nazaj grede smo si jo ogledali. Bila je res v obupnem stanju, vendar je stala sredi večjega sadovnjaka, tako da mi je takoj prirasla k srcu. Upala sva, da nama bo župnik posodil vsaj za aro. To se je res zgodilo. A preselili smo se šele čez dobro leto, saj mož prej ni dobil službe. Slovo od sestre in ljudi, ki so imeli radi zlasti moža, je bilo težko in ganljivo. Vedela sva, da tako mora biti, saj je postajalo življenje pod isto streho z družino njegove sestre preveč utesnjeno in samo malo je manjkalo, pa bi se začeli grdi prepiri …«

Marija je mislila, da se bo sedaj, ko se je preselila v bližino svojih sorodnikov, z njimi kaj več družila, a ni bilo tako. Bili so si preveliki tujci. Tudi zato se je zaklela, da bodo hčerke med sabo povezane v dobrem in v slabem. Da bodo kot 'skala kost', kot je večkrat ponovila.

»Bila sem sedmič noseča, ko je moža v glavo brcnil konj. Več dni je bil v nezavesti, zdravniki so se borili za njegovo življenje, a kaj dosti upanja mu niso dali. Umrl je, ne da bi se sploh še kdaj zavedel. Od vsega hudega sem imela spontani splav, preklinjala sem nebo in zemljo ter se spraševala, kaj sem naredila hudega, da me usoda tako hudo kaznuje. Bila sem brez službe, saj sem imela z otroki doma več kot čez glavo dela, prihrankov ni bilo nobenih, dolg za hišo pa sploh še ni bil odplačan. A so se našli dobri ljudje v fari, kjer smo živeli. Najprej so zbrali nekaj denarja člani cerkvenega zbora, ki ga je mož vodil, marsikateri dinar pa so dodali tudi drugi farani. Pomagali so mi zamenjati dotrajano streho, na novo so mi postavili vgraden štedilnik v kuhinji. Eden od sosedov mi je podaril drva za zimo, drugi mi je prinesel ozimnico. Vseeno je minilo nekaj let, da sem se znebila žalosti in tesnobe, ki se je naselila v srce in mi povzročala tudi nemalo zdravstvenih težav. Ko je šla še najmlajša v prvi razred, sem se zaposlila, potem je bilo lažje. Najprej sem poplačala vse dolgove, šele potem sem si kakšno malenkost privoščila tudi zase. Ko so imele punce prve težave v šoli, pri matematiki, sem ugotovila, da me je Bog obdaroval z občutkom za številke, saj sem jim z lahkoto pomagala. Pa ne le njim, tudi drugim otrokom iz vasi. Neka učiteljica ni mogla verjeti, da praktično nimam narejenega nobenega razreda! Kako se mi je dobro zdelo! Veliko sem tudi brala, žal pa se mi je z leti vid vedno bolj slabšal. Zaradi tega sem bila zelo nesrečna. A so me hčerke hitro potolažile. Dejale so mi, da se tistega glavnega, to pa je ljubezen, tako ali tako ne da videti z očmi, ampak se samo čuti,« je počasi dodala piko na koncu svoje zanimive, a nadvse pretresljive zgodbe.

(Konec)