Tiha nevihta

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Kultura / petek, 31. julij 2015 / 00:00

Junija letos so se slovenski študentje udeležili trinajstega Praškega kvadrienala scenskega oblikovanja in prostora. Predstavili so se v lapidariju Betlehemske kapele s projektom Tiha nevihta. Med študenti Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani sta na Kvadrienalu sodelovala tudi dva Gorenjca: 23-letna Maruša Žemlja in Nejc Luznar.

Zabreznica – Praški kvadrienale scenskega oblikovanja in prostora (PQ) je edinstven mednarodni dogodek, ki raziskuje področje scenografije, kostumografije in gledališke arhitekture, hkrati pa pomeni relevantno platformo za predstavitev raznovrstnih praks scenskega oblikovanja v velikem delu svetovne gledališke produkcije. V naslavljanju umetnostnih in kuratorskih praks preči meje med arhitekturo, uprizoritvenimi in vizualnimi umetnostmi. Tokrat trinajsti se je odvijal med 18. in 28 junijem letos, Slovenija pa je na njem sodelovala že šestič. Umetniški koncept dogodka je sledil naslovu Skupni prostor, v kar so bile zajete tri teme: glasba, vreme in politika. Letos je bila še zlasti poudarjena mnogoterost prizorišč, v katerih so v ospredje stopale vizualne postavitve in instalacije. Sodelovalo je čez šestdeset držav in okoli šeststo sodelujočih na kar 18 prizoriščih po vsej Pragi. Udeležbo Slovenije na Kvadrienalu so organizirali Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) v sodelovanju s SNG Dramo Ljubljana, SNG Opero in baletom Ljubljana, Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta, Fakulteto za arhitekturo in Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo ter zavodom Muzeum Ljubljana. Na pobudo SLOGI pa je Slovenija letos prvič sodelovala tudi v študentski sekciji  Kvadrienala. Projekt z naslovom Tiha nevihta (Silent storm) je nastal v sodelovanju med študenti arhitekture Ano Lokas, Nejcem Luznarjem, Danijelom Tejićem, Rokom Willenpartom in Marušo Žemlja pod mentorstvom profesorice Maruše Zorec in asistenta Uroša Rustje s Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Dramaturško je projekt podprla študentka dramaturgije Anja Rošker pod mentorstvom profesorice Žanine Mirčevske z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, razstavljali pa so ga v samem središču Prage, v lapidariju Betlehemske kapele. Prostorska instalacija Tiha nevihta je bila rezultat študentske delavnice, ki je potekala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani v oktobru 2014. Sodelovalo je 33 študentov v dvanajst skupinah, ki so predstavili dvanajst različnih predlogov, ki so obravnavali njihovo dojemanje iluzije, napetosti, pričakovanja, intimnosti, voajerstva, spremenljivosti ... torej pojmov, ki jih je odpirala tema letošnjega Kvadrienala Skupni prostor: Glasba - Vreme - Politika.  Med študenti sta bila tudi dva predstavnika Gorenjske, študenta Fakultete za arhitekturo Maruša Žemlja in Nejc Luznar. Pravita, da je njuna skupina, ki je na koncu zmagala, začetni navdih oziroma izhodišče za svojo inštalacijo našla v Turnerjevi sliki Vihar. Izkazalo se je, da so bili v Pragi slovenski študentje skoraj edini z inštalacijsko predstavitvijo.  »Prostor je bil videti temačen, predstavljati je moral idejo 'tihe nevihte',« razlagata Maruša in Nejc o njihovi abstraktni inštalaciji. Nejc doda, da je načeloma vse skupaj vizualno izpadlo zelo močno, Maruša pa dopolni, da jim je uspelo ustvariti občutek utesnjenosti, ker so panele visele skupaj, dodatno pa so vse skupaj podkrepili še s predvajanjem video izsekov neviht in protestov v ozadju. »Politična nevihta ali samo vihar. Kakor si je pač posameznik predstavljal oziroma kakršna koli čustva je Tiha nevihta v njem zbudila. Vsak človek lahko doživi nevihto v sebi in velikokrat v zvezi z njo ničesar ne naredi. Želeli smo izraziti človeka v današnji družbi, ki se v določenih situacijah počuti samega in ničesar ne naredi, ne izstopi iz množice, ker meni, da sam pač ne more ničesar spremeniti. V resnici pa lahko reagiraš, o čemer je pripovedovala tudi naša inštalacija. Če si udaril po panelu, je zadonelo, in to je neke vrste znak, da se lahko upreš tudi sistemu, dogajanju, v katerem se počutiš ujetega. In brezizhodna prihodnost ni videti več tako brez izhoda.« Da je Tiha nevihta delovala še bolj dramatično, so pripomogla tudi dodana ogledala ob straneh prostora oziroma material, ki odseva. Odziv publike na slovenski razstavni prostor je bil dober, sploh ker so se Slovenci s Tiho nevihto malo razlikovali od drugih. Dobili so tudi povabilo poljske fakultete, ki se ukvarja s scenografijo, da jih s svojo inštalacijo slovenski študentje v prihodnosti obiščejo. Glede Tihe nevihte se oba strinjata, da ker sta arhitekta, je bil verjetno najtežji del naloge ta, da so s svojim projektom abstrahirali do mere, ki jih je pripeljala na Praški kvadrienale.« Mi namreč vedno ustvarjamo prostor, ki je topel, namenjen življenju, da se v njem človek dobro počuti. Tu pa smo se lotili obratnega in poustvarili tesnobo, recimo,« pripoveduje Maruša. In kdo je bil na koncu zmagovalec v Študentski sekciji? »Finci,« razložita bodoča arhitekta. »Projekt so naslovili Druga stran (The ther side), zanj pa uporabili gumijasto membrano. Zadeva je bila interaktivna: ti si na membrano na primer pritisnil roko in zraven dobil z druge strani odziv, ki se je kazal kot odtis tvoje roke na tvoji strani. Zato je na vhodu v razstavni prostor tudi pisalo: ne poškodujte igralca na drugi strani (smeh).«