Prvih pet let v Sloveniji

Svobode ne dam, 1. del

Radmila je že pred davnimi leti prišla v Slovenijo s trebuhom za kruhom. Potem ko sva se lotili podrobnosti, je priznala, da ji je pri dobrih štirinajstih letih oče pripravil culo zato, ker so jo sorodniki po mamini strani silili, da bi se poročila s starejšim moškim, za katerega ji je bilo toliko kot za lanski sneg. Ker pa je bila med šestimi brati edino dekle in zato očetu še bolj pri srcu, je nazadnje popustil njenim solzam in ji prek prijateljev omogočil, da se je nekega zgodnjega novembrskega jutra znašla na ljubljanskem peronu: lačna, ne­prespana in polna strahu pred prihodnostjo.

»Name je čakala meni neznana ženska, ki me je potem vso prezeblo in ubogo odpeljala v eno od barak, v kateri je živela s svojo razširjeno družino. Spominjam se, kakšen smrad je udaril v moje nosnice, ko sva odprli vrata. Zaradi mraza niso nič zračili, ker pa niso imeli možnosti, da bi se vsaj enkrat na teden pošteno umili, je bil smrad res neznosen. A sem vseeno vstopila, misel na kos kruha me je premamila. Spominjam se, da sem se potem, ko sem se najedla, ulegla na eno od postelj, ki jo je zarana zapustil neki moški, ki je odšel na delo. Spala sem vse do večera, ko so me prebudili, kajti do postelje nisem imela več pravice. Ženska, ki me je pripeljala v barako, mi je začela razlagati, da bom naslednji dan šla že v službo k nekemu oficirju, kjer bom čistila po stanovanju in skrbela za njegovo bolno mater. Bilo mi je vseeno, kam grem, saj si nisem želela drugega, kot da se umaknem množici, ki se je na tistih tridesetih kvadratih komaj gibala. Noč sem preživela na golih tleh, zraven gašperčka, pod glavo sem imela potovalko, nič drugega. Upala sem, da bom deležna zajtrka, a je ženska zmajala z glavo, da ne bo nič iz te moke, ker je bila z mojim očetom dogovorjena le za enodnevno oskrbo. Žal nisem imela denarja, da bi zajtrk plačala, zato sem molče sklonila glavo,« Radmili steče beseda v čisti, narečni gorenjščini.

V družini, kamor je prišla, je imela glavno besedo – kljub poklicnim oficirskim veščinam moža – njegova žena. Po poklicu je bila patronažna sestra, kar je pomenilo, da je pogosto ni bilo doma do večera. Zgodilo pa se je, da se je vrnila že sredi dopoldneva, in če je Radmilo slučajno zasačila brez dela, je bil že ogenj v strehi.

»Pri njih se je v glavnem kričalo, zmerjalo in preklinjalo, kadar so bili vsi na kupu. Sploh niso znali govoriti po tihem, kaj šele, da bi bili spoštljivi drug do drugega. Go­spodar je pogosto prespal kar v vojašnici, njegova žena Jelena pa je potem doma maltretirala obe hčeri in tudi taščo. Ta je imela hudo obliko sladkorne, odrezali so ji eno nogo, zato je bila nepomična. Bila je tudi težka, saj je tehtala več kot devetdeset kilogramov. Predstavljate si, da sem jo kot drobna punčka morala dvigovati, prekladati, umivati, hraniti. Z njo sem spala v isti sobi, in če je bila budna ona, sem morala biti še jaz. Vendar ženska ni bila napačna. Ker ji je bilo dolgčas, se je rada pogovarjala. Čeprav sem bila v mestu že skoraj pol leta, v tem času nisem še nikoli nikamor šla. Delala sem za hrano in za stanovanje. Šefica je naokoli razlagala, da sem njihova sorodnica, da skrbijo zame in podobno. Oba z oficirjem sta bila zagrizena tudi politično, takšni pa ne bi smeli imeti služkinje. Včasih me je »posodila« svoji prijateljici v zgornjem nadstropju bloka, da sem ji pomila okna in pospravila po stranišču in kopalnici. Oooo, ko bi vi vedeli, kakšen svinjak je imela! Na videz je bila prava gospa, niti malo ne tovarišica, v stanovanju pa dreka, kolikor hočeš! Najbolj sem si zapolnila njeno spodnje perilo, ki je bilo v rdeči barvi. Takrat se je takšno, svileno dobilo samo v tujini. Njen mož je bil nor nanjo, pa ga je kupoval na črni borzi. Imela sta enega sina, ki je imel Downov sindrom, ubogi revček. Ni mu bilo lahko na zemljici! A mu več kot toliko nisem mogla pomagati. Imel je velike modre oči, ki so strmele nekam v prazno, govoril pa je komaj kaj. Vseeno mi je uspelo, da sem ga naučila eno kratko pesmico, ki se je je hitro zapomnil in jo potem ponavljal vse do­tlej, dokler ni šel spat,« lušči iz svojih spominov.

Radmila je bila zelo bistro dekle, saj je doma, v krogu svojih vrstnikov, veljala za osebo, ki »vse ve«. Veliko je brala, nenehno tičala v šolski knjižnici, kar pa ni bilo všeč domačim, saj so bili prepričani, da knjige žensko poneumljajo. To je bil tudi eden od razlogov, da jo je mama želela čim prej poročiti.

»Knjige pa sem odkrila tudi pri svojih gospodarjih,« nadaljuje. »Obe hčerki sta obiskovali srednjo šolo, doma sta imeli veliko različnih učbenikov, in ko sem nekoč vstopila v njuno sobo, se mi je zdelo, da sem prišla v raj. Imeli sta tudi gramofon in polno plošč. Kadar je baka spala, sem se odtihotapila v to sobo, vzela v roke kakšno od knjig in potem brala toliko časa, dokler sem le lahko. Ob tem sem se učila slovenskega jezika, vase srkala tudi znanje: od kemije do zgodovine. Več ko sem vedela, bolj se mi je zdelo neumno, da me izkoriščajo. Stara sem bila že devetnajst let, nenehno sem tičala med štirimi stenami, vse, kar sem dobila za plačilo, so bili vložki, ki so mi jih mesečno kupovali, in kakšna ponošena obleka, ki sta mi jo punci podarili. Če se mi baka ne bi smilila, bi že zdavnaj pobegnila. A je šlo z njenim zdravjem vedno bolj navzdol, in ko je neke noči umrla, se mi je zdelo, da sem svobodna. Žal sem se zmotila. Šefica me sicer ni več potrebovala, se je pa dogovorila z neko prijateljico, da me odda njej. Žensko sem poznala – kdo je ni – bila je zelo čudna, govorili so, da moških ne mara. Rada pa je tudi pila. Baka mi je nekoč dejala, naj ji nikoli ne dovolim, da bi se me dotikala. Njenih besed sicer nisem najbolje razumela, a sem vedela, da ne prinašajo nič dobrega …«

Radmila pa se je v trenutkih, ko bi lahko zbežala, znašla v zoprni situaciji, saj ni imela pri sebi nobenega osebnega dokumenta. Osebno in zdravstveno izkaznico ji je nekje hranila šefica, zdelo pa se ji je, da ne bi bilo dobro, če bi bila brez enega in drugega.

»Ostati sem morala še ves mesec, ki sem ga sicer porabila zato, da smo sobo, v kateri je bivala baka, pospravili in prebelili, jaz pa sem se s svojim bornim imetjem preselila na hodnik. Če me je prej, dokler je bila še baka živa, kdaj nagnalo lulat, sem ponoči uporabila kar njeno kahlo. Ko sem ležala na blazini v predsobi, pa bi morala uporabljati stranišče, kjer so vrata neznosno škripala. Tretjo noč se na pragu prikaže gospodar, v roki je imel pištolo in mi je zagrozil, da me bo ustrelil, če ga vrata še enkrat prebudijo. Bilo je grozno, saj sem doživela takšen šok, da še danes, po petdesetih letih, ne znam povedati, kako mi je zadrgnilo grlo. Naslednji dan sem komaj čakala, da vsak od njih gre po svojih obveznostih. Pri sebi sem imela rezervni ključ vhodnih vrat, in ko sem bila sama, sem zložila v potovalko svoje borno imetje, dodala sem le še knjigo, ki je še nisem prebrala do konca, ter zapustila svojo skoraj petletno ječo. Bila sem brez vsega kot takrat, ko sem prišla.

(Se nadaljuje)