Od ZDA do Balkana se govori slovensko
V Planici so organizirali poletno šolo slovenščine za otroke, ki imajo slovenske korenine, a živijo v tujini. Tabora se je udeležilo več kot petdeset učencev.
Planica – Najtežje so sklanjatve in končnice, dvojina pa je res zahtevna, tu in tam celo nepotrebna. V tem so si bili edini vsi udeleženci poletne šole slovenščine, ki je letos svoje prostore našla v Olimpijskem športnem centru v Planici. Šola je namenjena otrokom od 8. do 14. leta starosti, ki imajo slovensko poreklo, a živijo v tujini.
Letos jih je prišlo več kot petdeset, največ iz držav bivše Jugoslavije, prednjačila je Bosna in Hercegovina. Poletna šola traja dva tedna in je zasnovana tako, da v dopoldanskem času otroci pridobivajo znanje slovenščine, čez dan se družijo na športnih in ustvarjalnih delavnicah, zvečer pa si ogledajo slovenske filme ali pa se pogovarjajo o različnih tematikah, povezanih s Slovenijo. Razdeljeni so v skupine glede na znanje slovenščine. Pri popolnih začetnikih so se med obiskom učili o živalih, njihova učiteljica pa je dejala, da z učenjem začnejo povsem na začetku. S tem, da se naučijo pozdrava in osnovnih fraz. Nekoliko bolj zgovorni pa so bili tisti iz najbolj napredne skupine, ki so znali že povsem tekoče govoriti slovensko in so znali povedati tudi kaj o svojih slovenskih koreninah in o kulturni dediščini domovine. Tudi sicer otroci med seboj in z učitelji na taboru govorijo izključno slovensko in so veseli vsakega obiskovalca, s katerim lahko povadijo naučeno. Znanje jim predajajo učiteljice slovenščine, ki imajo izkušnje z učenjem slovenščine kot tujega jezika. Šolo financira Ministrstvo Republike Slovenije za izobraževanje, znanost in šport; starši otrok pa plačajo le potne stroške in prijavnino.
Pri nekaterih otrocih se doma pogovarjajo slovensko, pri nekaterih so to navado popolnoma opustili, saj so njihovi starši že tretja ali četrta generacija izseljencev. Če že govorijo slovensko, je to po navadi z enim od staršev ali s starimi starši, sicer raba peša. Kakorkoli že, veselje do slovenščine ni majhno in otroci se na tabor vračajo po več let zapored ter se skozi šport in zabavo naučijo jezika svojih prednikov.