Kje je Avsenikov duh?
Zadnja leta mi, ko sem na morju, uspeva nekaj posebnega: čeprav sem medijski človek, se od medijev ob morju skoraj povsem odklopim. Ne berem časopisov, ne poslušam radia, ne gledam televizije. Vem le, kar izvem brez lastnega truda. Tako mi je lastnik hiše, v kateri smo bili nastanjeni, kar naprej namigoval na tisto, kar se je ves ta čas dogajalo v Grčiji. Prijatelj, ki se nam je na Hvaru pridružil pozneje, pa je ob prihodu iz Slovenije kot glavno novico prinesel tole: da je umrl Slavko Avsenik. Ko sem se vrnil, sem ob pregledu medijev za nazaj ugotovil, da so o tem fenomenalnem rojaku že vse napisali in zato o njem ne bom umoval še sam. Naj obudim le enega od spominov moje mame. Leta 1956 naj bi bilo, ko so Avsenike povabili v Žiri. Plesišče so uredili kar v enem od velikih delovnih prostorov Alpine. Avseniki so zamujali, čakali so jih skoraj do polnoči, potem pa so plesali vso noč, bila naj bi prava norija …
»Srečni smo lahko, da živimo v Avsenikovem času. To je tako kot tisti, ki so živeli v Angliji v času Beatlov ali v Avstriji za časa Straussov.« To je ob smrti slovenske glasbene legende izjavil pisatelj Ivan Sivec. Se strinjam, le malo ga dopolnim. Avsenikov čas je minil, zdaj je tudi on – tako kot Straussi in Beatli – že klasik. Sivčeve besede pa vzamem kot spodbudo za razmišljanje in se vprašam, kaj je bilo v naših časih in med nami še Avsenikovega – na drugih področjih družbenega življenja, a na ravni Avsenika. Taka je (bila) naša smučarija. Srečni smo bili, da smo lahko živeli v letih njenega vzpona, ob dosežkih Bojana Križaja in vseh, ki so mu sledili, vse do Tine Maze, Petre Majdič in Petra Prevca. Tak je bil v svojem času (pred pol stoletja) telovadec Miro Cerar. Bog daj, da bi se uspel njegov sin enakega imena na vladnem konju z ročaji vsaj nekoliko približati dosežkom svojega očeta. Sicer pa je tako, da se o dosežkih na področju glasbe in športa zlahka strinjamo, v politiki pač ne. Eni porečejo, da so bili zlati časi slovenske politike tisti, ko so nas skozi politične preizkušnje vodili politiki na K. Pred drugo svetovno vojno Krek in Korošec, po njej Kardelj, Kidrič, Kraigher, Kavčič, Kučan … Drugi morda obžalujejo, da zdaj nimamo osebnosti takega formata. Tisto, kar nam je v politiki uspelo okrog leta 1990 – podvig osamosvojitve, je dejanje na ravni Prešernove Zdravljice in Avsenikove Golice. A kaj, ko so naše »elite« ta dosežek v nadaljevanju povsem razvrednotile in če bo šlo tako naprej, bomo kmalu samo še bruseljski in berlinski protektorat. Žalostno.
Kaj pa v gospodarstvu? Imeli smo tovarne, ki so nam bile v ponos, pa smo jih uničili (LTH, Planika …) ali privedli v položaj, ko komaj še živijo (Peko …). Elan in Alpina, ki sta uspeh slovenske smučarije spremljala na ravni opreme, imata še vedno vrhunske izdelke, hkrati pa velike poslovne težave, povzročene z zgrešenimi načini lastninjenja. V oklepajih sem imenoval le nekaj gorenjskih podjetij, na slovenski ravni jih je še več in še večjih (Litostroj, TAM …). Danes je moderno reči, da bi morali znati doma predelati in na tuje prodati izdelke iz glavne domače surovine – lesa. Hkrati smo pozabili, da smo takšno firmo že imeli – pokojni Slovenijales. Ta je združeval najboljša pohištvena podjetja, zdaj je le še duh, ki živi od najemnin za poslovno stavbo v Ljubljani … Tisto, kar nam je od uspešnih gospodarskih družb še ostalo, zdaj naši »izbranci« pod ceno razprodajajo tujim družbam. Res ne zmoremo več Avsenikovega duha in ustvarjalnosti tudi na drugih področjih?