Janševo Noriško kraljestvo

»Iz ozadja se je prebil Aulus Manlius, si popravil togo in potisnil svoj orlovski nos tik k predsedujočemu. Nato je stopil na rostrum in počakal, da se je curia malo umirila. 'Senatorji Rima, imam še en predlog. Izglasovali smo denar za nove kolonije. Prav smo storili. Se več jih potrebujemo. Narediti moramo obroč z njimi okoli Adrije. Tako se bomo za vedno znebili piratov. Sedaj imamo obalo Afrike, osvojimo tudi bližnjo obalo Adrije. Potrebujemo kopensko pot, da pridemo Filipu za hrbet. Potrebujemo pot skozi Ilirijo.' Pomolčal je, si pridobil še malo dodatne pozornosti in nadaljeval. 'Vemo, da so v Iliriku bogati rudniki srebra. V zgornjem delu so velika nahajališča železa. Od tam prihaja jeklo za naše meče. Preveč smo pozabili na ta prostor. Barbari so ustanovili nekakšno kraljestvo, ki pa postaja vse močnejše. Regnum Noricum. Izvolili so svojega kralja, krepijo vojsko. Moramo ukrepati, preden tam zraste nova grožnja. Bogati so in menda dobri bojevniki. Predlagam, da konec poletja razpravljamo o mojih predlogih in začnemo pripravljati vse potrebno za kolonije v Istriji in Dalmatiji in nato v celotnem Iliriku.' Bilo je nekaj odobravanja, še mnogo več pa dvignjenih obrvi. Aulus je govoril stvarno, drugače kot običajno. Ko je stopil z rostruma, je doživel nekaj odobravajočih klicev. Afrikanus mu je pokimal. 'Ilirik, kmalu torej prideš na vrsto, naši mladi jastrebi so uzrli plen in ga ne bodo ved izpustili,' je zamrmral in se zahvalil Jupitru, da je prebil dan kljub glavobolu in naporni seji.«

Gornji odlomek je iz novega oziroma prvega romana Janeza Janše. Z branjem sem dolgo odlašal, potem sem ga vzel na morje in prebral na dušek. V slovensko književnost ne prinaša kaj zelo novega, je pa dober in berljiv izdelek iz žanra večerniške povesti. Pričara nam življenje v naših krajih okrog leta 200 pr. Kr. Noriško kraljestvo se od znotraj krepi, hkrati ga vse bolj preveva občutje ogroženosti od zunaj. Ta ni le subjektivna. Po obračunu s Hanibalom in pokoritvijo Grčije postane Norik nov predmet rimskega pohlepa, s severa vdere bojevito germansko pleme Kimbrov … Kljub 2200-letni razliki se bralcu ponuja primerjava z današnjim časom, ko nas ne ogrožajo rimske legije in nemške divizije, pač pa tuji kapital. Največja razlika med tedaj in zdaj zna biti v tem, da ima tuji pohlep močno peto kolono med našimi politiki in finančniki. Upam, da bo avtor enkrat napisal tudi roman o teh rečeh, saj je (bil) vanje tudi sam močno vpet.