Nepozabni Slavko Avsenik

Vesele, nežne in tudi žalostne melodije Slavka Avsenika so nam dolgo vrsto let in nam bodo še naprej dajale ljubeznivo uteho v našem življenju, saj se je s tako pretanjenostjo znal približati slovenski duši. Celo na njegovi zadnji poti se je to čutilo. Tako iskrenega slovesa ljudi od pokojnega glasbenika že zlepa ni bilo. Avsenikove melodije so tudi ob teh žalostnih trenutkih nežno zvenele preko dolin čez planine kot spev višin človeku, ki je pripadal tej pokrajini in naravi, ki ji je znal vdihniti dušo in blagoslov.

Slavko Avsenik je v tem našem življenjskem oceanu našel svoje poslanstvo tako, da je njegov genij ljudskega godca in tankočutnega glasbenika prišel polno do izraza. Jasno to vsi vemo.

To, kar pa je v meni ostalo v trajnem spominu na Slavka Avsenika, pa ni samo njegova glasba, ampak tudi njegova veličina neizmerno rahločutnega človeka.

Zgodilo se je pred mnogimi leti. Z novinarjem Ladislavom Lesarjem (sedaj je žal tudi on že pokojni) sva bila povabljena na večerjo pri Avsenikih. Bilo je veliko ljudi in zakonca Avsenik sta ustvarila prijetno vzdušje, tako da smo se poleg kulinaričnih užitkov vsi lahko res dobro počutili. Izvajal se je tudi neki umetniški program z predstavo raznih čarovnij. Čas je hitro mineval in verjetno se mi je na obrazu že kazala utrujenost, ker sem bila tistega dne, predno sva se z novinarjem odpravila na večerjo, do poznega popoldneva v službi.

Potem pa nisem mogla verjeti. Gospod Slavko Avsenik, ki je sedel na drugem koncu dolge mize, me je opazoval, tega nisem niti opazila, na kar je prišel k meni in mi rekel: »Gospa, videti ste tako utrujeni, ali želite, da vaju z novinarjem peljem domov?« Zanj ni bila pomembna prekinitev večerje in programa, ampak kako se počutim jaz, popolnoma neznana oseba. Moram priznati, da česa takega, da bi kdo pomislil name, kako se počutim v takih okoliščinah, še nisem doživela. Ni rekel komu drugemu, da naj naju pelje domov, ampak naju je peljal sam kljub pozni uri ponoči.

In potem mi je živo v spominu ostal tudi pogovor med vožnjo. Pogovarjali smo se o vsakdanjih stvareh. Gospod Slavko Avsenik ni govoril o svoji glasbi, ampak o življenju nasploh, kaj je pomembno, da se shaja in da pošteno živiš. Predvsem pa je hvalil svojo soprogo, njeno nesebično razdajanje družini ter velike zasluge, da je dosegel to, kar je.

Zame je bil to res velik dogodek, ki ga nikoli ne bom pozabila.

Marta Dominika Jelačin, Zgornje Gorje