Negotovost je bistvo alpinizma

Odgovornost, tovarištvo in negotovost. To so za vrhunskega alpinista Marka Prezlja najboljše stvari v alpinizmu, pri čemer kljub sodobni komunikacijski opremi, ki je danes na voljo, na prvo mesto postavlja negotovost, ki prinaša poseben čar.

Kamnik – Ko si v steni, je vsak gib pomemben, lahko celo odločilen, nenehno je treba sprejemati odločitve in tudi odgovornost zanje, so besede vrhunskega alpinista Marka Prezlja. »Negotovost je glavna vrednota alpinizma, sploh klasičnega. Mladi alpinisti jo danes radi odrivajo. Če ni telefona, da bi pogledali vreme, je že narobe,« je Prezelj razmišljal na nedavnem gorniškem večeru v Snoviku.

Zadržan do alpinističnih nagrad

Kamniški alpinist, gorski vodnik, fotograf in vodja mladinske alpinistične reprezentance je v pogovoru z Borutom Peršoljo seveda spregovoril tudi o najprestižnejši nagradi za dosežke v alpinizmu. V začetku leta je kot prvi na svetu prejel že tretji zlati cepin. A sam je do podeljevanja nagrad za alpinistične dosežke precej zadržan, ker da komisija med seboj primerja neprimerljive stvari in vse skupaj spominja na spektakel, zato predlaga, da bi opustili nagrajevanja posameznih vzponov in ohranili zgolj nagrado za življenjsko delo v alpinizmu.

Zadnji zlati cepin si je Prezelj, ki ima v 33 letih alpinistične kariere za seboj številne preplezane prvenstvene smeri, prislužil skupaj z mlajšima kolegoma Lukom Lindičem in Alešem Česnom za novo smer v severni steni Hagshuja v indijski Himalaji. Jeseni se v družbi treh vrhunskih alpinistov ponovno odpravlja tja – cilj je špičasti šesttisočak Cerro Kishtwar, Prezelj pa bo tam srečal tudi Abrahama.

Znanje nabiral v domačih hribih

Pozna številna svetovna gorstva; od leta 1982, ko je začel plezati, je bil v Dolomitih, v Alpah, Himalaji, Karakorumu, Patagoniji, El Capitanu, Skalnem gorovju, na Norveškem, Škotskem, Japonskem, Aljaski … Do leta 2010, ko je opustil beleženje svojih vzponov, je opravil več kot 2000 alpinističnih tur. Še posebej rad se spomni odprave iz leta 2005, ki ostaja 'spregledana'. Z ameriškim alpinistom Stevom Housom sta se, ker nista dobila dovoljenja za Indijo, odpravila v Peru, kjer sta en mesec plezala brez načrta. »Opravila sva en poskus in tri zelo dobre vzpone, na katere bi šel malo bolj ambiciozen alpinist tja za vsakega posebej.«

Prezelj, ki z družino živi v Križu pri Komendi, je osnovno znanje in izkušnje za vsa gorstva sveta dobil v domačih Kamniško-Savinskih Alpah. »Navidez so majhne, ko začneš hoditi, jim pa ni konca. Sploh tujci se jih pogosto lotevajo podcenjujoče. Višinska razlika zna biti večja kot v Julijskih Alpah: če greš na primer iz Kamniške Bistrice na Grintovec, premagaš večjo višinsko razliko kot iz Vrat na Triglav,« je pojasnil.

Svojo otroško gorniško pot je začel z očetom na Kamniškem vrhu. V kamniških gorah so mu najljubše Zeleniške špice, kjer je doživel prvi stik z alpinizmom, izpostavlja pa tudi Brano. »Všeč mi je, ker je navidez 'neugleden' hrib, na eni strani je pobočje Kamniškega sedla, na drugi pa grape, a ga je treba jemati spoštljivo, če se ga lotiš bolj resno.« O tem priča tudi dejstvo, da je Brana po številu smrtnih žrtev na drugem mestu za Triglavom in pred Veliko planino.

Najpomembnejša je strast do raziskovanja

Prezelj vodi tudi mladinsko alpinistično reprezentanco. »Na neki način na novo odkrivam tisto, kar je pri meni enkrat že bilo.« In kaj je po njegovem talent v alpinizmu? Najpomembnejša se mu zdi strast do raziskovanja, ob tem pa ugotavlja, da je mnenje, da je Slovenija zibelka alpinistov, zmotno. »Trenutno ni pet 25-letnikov, ki bi se jim oči svetile, ko pridejo v hribe, in jim ni problem dve uri hoditi, da potem preplezajo 20 metrov.«

Že petnajst let je gorski vodnik z mednarodno licenco. Kot ugotavlja, se odnos do gorskega vodništva počasi izboljšuje. Če je včasih veljalo, da je to nepotrebno in še strošek povrhu, pa tisti, ki to izkušnjo doživijo, kaj hitro opazijo razliko, še pove Prezelj, saj se ne lovijo z zemljevidom, vodnik pa jih obenem tudi navdušuje in skrbi, da se iz hribov vrnejo zadovoljni.