»Slavc, fejst nam boš manjkal«
Te besede, ki jih je v slovo Slavku Avseniku na torkovem pogrebu izrekel predstavnik krajevne skupnosti Begunje Sašo Gašperin, povedo vse o naših občutjih ob smrti velikega glasbenika.
Begunje – V torek so z najvišjimi državnimi častmi na begunjskem pokopališču pokopali domačina Slavka Avsenika, Jožovčevega Slavca. Preprost vaški fantič, zagledan v harmoniko, se je s talentom in trudom povzpel med zvezde svetovne glasbe. Od njega so se v mislih, z vpisom v žalne knjige ali s tihim priklonom pred njegovo krsto v rojstni hiši poslovili preprosti ljubitelji njegove glasbe iz Slovenije in tujine, ki jim je vedrila življenje, glasbeniki, ki najdejo v glasbi Slavka in njegovega brata Vilka navdih za glasbeno ustvarjanje, njegovi sodelavci, ki so peli in igrali z njim, predstavniki slovenskega političnega in javnega življenja, krajani Begunj in seveda domači, ki so ga spoštovali, saj so vedeli, kot je dejal sin Slavko, da dela nekaj pomembnega in dobrega. O tem so dnevno pričala številna pisma. Slavko Avsenik je ustvarjal glasbo, ki ima vonj po slovenski zemlji, je na pogrebu dejal predstavnik slovenskih skladateljev Tomaž Habe. Odhaja kralj slovenske glasbe, kralj, ki je neizmerno ljubil svoj dom, slovensko domovino, dobre in poštene ljudi, je v besedah slovesa povedal pisec mnogih besedil za njegove viže mag. Ivan Sivec. Umrl je pesnik slovenske duše, ki je napisal Golico, ob kateri Slovenci eksplodiramo in postanemo radosten narod, ob pesmi o Sloveniji pa postanemo trdni in povezani z najmočnejšim lepilom, njegovo glasbo. Slavko je izumil tipko za srečo in veselje, je povedal predsednik republike Borut Pahor.