
Tržiški šuštarji
»Tržiški čevljarski mojster in učitelj čevljarstva Andrej Tišler je v enem od prispevkov zapisal, da so Tržičani v sredini drugega tisočletja izdelovali kordovansko usnje, iz katerega so čevljarji izdelovali lepe, lahke ženske čevlje, okrašene po modi, ki so jo opazovali na osebah, potujočih skozi Tržič – take naj bi tedaj nosile tudi Tržičanke. Tržanke so imele po več parov čevljev, najpremožnejše tržanke v prvi polovici 20. stoletja tudi čevlje različnih namembnosti (za vsakdan, za praznike, šport, ples …), ki so jih redno in skrbno vzdrževale. Nedvomno so ljudje za oblačila porabili različno veliko denarja, in sicer glede na svoje siceršnje premoženjsko stanje in glede na druge dejavnike, ki so vplivali na oblačilno porabo; je pa nakup obutve predstavljal enega večjih finančnih zalogajev. Zato so bili čevlji želeni in so zlasti pri otrocih prehajali od enega do drugega – od starejšega na mlajšega in tudi od premožnejšega do revnejšega. Ob vsakdanjih poletnih dneh so predvsem dekleta iz kmečkega okolja, redkeje ženske, hodila bosa, nosila pa so tudi doma izdelane copate, šivane iz ostankov blaga ali iz ponošenih oblačil. Za pokoro so na romanja hodile bose. Med obema svetovnima vojnama so ženske ob slabem vremenu nosile gumarce, ki jih je delala tovarna Bata, svoje čevlje pa skrbno pazile.«
Bili so časi, ko so bili čevlji bolj cenjeni, kot so danes, in ko je enako veljalo za čevljarski stan. Tega se zavedamo zlasti tisti, ki smo doma iz starih čevljarskih krajev, kakršna sta Tržič in Žiri. V obeh sta na ogled tudi stalni muzejski razstavi o čevljarstvu. Žirovski je dala njena avtorica Tita Porenta ime po stari čevljarski himni, ta pa poje: »Lepšega pač ni na svetu, kot je naš čevljarski stan …« Danes velja čevljarstvo za panogo, ki je bolj kot za naše primerna za daljne dežele s cenejšo delovno silo, kjer čevlje izdelujejo v brezdušnih, skoraj suženjskih razmerah. Nekoč je bilo drugače, čevljarstvo ni bilo le delo, bilo je skoraj kult. Zlasti v obrtniških, pa tudi v industrijskih časih, ko so na Gorenjskem delovale tri največje slovenske tovarne obutve. Planika je pokojna, Alpina in Peko sta še, a se borita za preživetje. Si predstavljate, da je imel Peko še sredi osemdesetih skoraj 5000 zaposlenih in ti so izdelali 4,5 milijona parov čevljev letno! – Gornji odlomek je iz kataloga razstave Tržiški šuštarji v Tržiškem muzeju. V poletnem času ga velja obiskati in se pustiti zapeljati v stare in ponosne čevljarske čase …