Prodali so me

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. julij 2015 / 11:15

Nikogaršnji otrok, 1. del

Marijina zgodba je skoraj na las podobna zgodbi Darka, dedovega nečaka, obe pa sta se odvijali v letih tik pred drugo svetovno vojno. Tako Marijina mama kot tudi Darkova sta svoje otroke (koliko, nihče ne ve) prodajali na različne konce Slovenije za hlapce ali za dekle. In se, potem ko so se jih znebile, zanje niso nikoli več brigale. Niti jih niso obiskovale ali jim kako drugače dale vedeti, da se spomnijo nanje.

Ko so Mariji – zaradi delne slepote tega ni mogla storiti sama – prebirali knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, je postala pozorna ob Darkovi zgodbi. Ni treba dvakrat zapisati, da jo je zelo pretresla, saj so se v trenutku obudili boleči spomini na njeno lastno otroštvo, ki je bilo prav tako polno trpljenja, gorja in krutosti. »Morate priti na obisk!« so mi dejale njene hčere. Verjele so, da se bo mama počutila bolje, ko bo povedala, kaj vse je doživljala kot otrok.

Marija ne bo nikoli izvedela – podobno kot ne tudi njenih sedem 'uradnih' bratov in sester – koliko jih je v resnici bilo v družini, v kateri se je rodila.

»Moji spomini na zgodnje otroštvo so zelo zabrisani,« pripoveduje Marija. »Osvežila sem si jih dosti pozneje, ko sem se po več letih ponovno vrnila v rodno vas, kjer sem spoznala tudi sestre in brate. Mama je bila dekla na eni od kmetij. Dokler je bila še lepa in postavna, je k njej zahajal gospodar, rodila mu je tri otroke. Potem pa je postala predrzna, malo se je tudi polenila, začela ga je izsiljevati, naj ji da eno od izpraznjenih kolib, da se preseli z otroki vanjo. Menda je bil kmet dobričina, smilili so se mu tudi otroci, zato ji je ustregel. Potem pa mu je umrla žena, hitro je dobil drugo, ta pa je v moji mami videla hudo konkurenco, zato je poskušala narediti vse, da bi jo odgnala s kmetije. Mama si ni dala dvakrat reči. Vse tri otroke je pustila na pragu ter za več let izginila neznano kam. Še sreča, da so otroci preživeli, saj so bili prepuščeni sami sebi. Kadar so bili lačni, so stali na pragu in čakali, da bo tistim, ki so sedeli za mizo, kaj ostalo, da bodo potem pojedli. Nekega dne se je mama vrnila, a ne sama. S seboj je prinesla še dva otroka. Gospodar jo je ponovno vzel pod streho, ne nazadnje tudi zato, ker sta starejša dva brata že služila za mala hlapca. Pri delu sta bila zelo pridna in zato ni želel, da bi ju izgubil. Kakšno leto po vrnitvi je bila mama spet noseča, tokrat je bil oče – tako se je govorilo – eden od hlapcev. Ko je bil otrok star pol leta, je nenadoma izginil neznano kam. Na vasi so jo začeli opravljati, češ da je otroka umorila. A ni bilo res. Govorice so prišle na ušesa celo orožnikom, ki so jo odpeljali s seboj. Kasneje se je izkazalo, da je otrok za nekaj goldinarjev plačila pristal pri nekem učiteljskem paru, ki nista mogla imeti svojih lastnih. Vinko, tako mu je bilo ime, je imel od vseh nas še največjo srečo. Krušna starša sta lepo skrbela zanj, omogočila sta mu tudi izobrazbo, saj je potem, ko je odrasel, tudi sam postal učitelj. Kasneje se je bolj ali manj uspešno tudi trudil, da nas je brate in sestre zbral in povezal med seboj. Mama je kmalu ugotovila, da se da z otroki tudi dobro zaslužiti. Nenehno je bila noseča, vsakega otroka pa se je hitro znebila. Ko je imela okoli štirideset let, kmalu po mojem rojstvu, je staknila neko zastrupitev, menda je potem v nekaj tednih umrla, in to v hudih bolečinah. Najstarejši brat, ki je bil takrat star že več kot dvajset let, je poskrbel za pokop, več kot toliko pa ne, saj revež ni imel denarja. Mama me je najprej prodala na neko kmetijo v okolici Šmartna ob Paki. Menda so z menoj zelo grdo ravnali, tako da je moral posredovati celo župnik, ki je zakonski par, ki me je vzel k sebi, zastrašil z grožnjo, da ju bo prijavil, če se ne bosta spametovala. Shodila sem šele pri štirih letih, saj se nihče ni ukvarjal z menoj. A sem bila zelo zvedav otrok, lazila sem po tleh in kot so mi kasneje povedali, sem bila nenehno polna čebeljih pikov. Umazanija se je v krastah nabirala po mojem teleščku, ritko sem imela nenehno opečeno, ker ni nihče poskrbel za higieno. Ne pomnim, da bi me 'mama' kdaj objela ali stisnila k sebi, pa sem bila med domačimi fanti edino dekle. K sebi so me vzeli zato, ker so se nadejali, da bodo imeli zastonj pestrno, deklo. Pojedla sem komaj kaj, pa še to so mi očitali. Spominjam se starejše ženske, bila je gospodinjina babica, da me je vsakič, ko sem prilezla v njeno bližino, odpodila s palico, ki ni bila vsakdanja. Na spodnjem delu je imela žebelj, s katerim je ženska po tleh pobirala čike, in jih potem sama pokadila do konca. Domači fantje so me pri štirih letih prvič posilili. Svoje lulčke so drug za drugim zabadali vame, še dobro, da so bili tudi oni otroci. Iz lulike sem pogosto krvavela, pa so kri opravičevali s tem, da sem se poškodovala, ko sem se z golo zadnjico plazila povsod, kjer ne bi bilo treba. Menda so o tem, kaj so mulci počeli z mano, govorili tudi za gostilniškim šankom. Eden od možakarjev nas je ponovno zatožil župniku, ki je prišel naokoli, s seboj pa je pripeljal tudi zdravnika. Ta me je pregledal in hitro ugotovil, da sem med nogami zelo hudo poškodovana. Četudi so se posvojitelji na vso moč upirali, sta me možakarja odpeljala s seboj in za nekaj časa sem prišla v varstvo župnikovi sestri, ki je zgledno skrbela zame. Pri njej sem tudi shodila, se naučila govoriti, naučila me je tudi, da grem lulat in kakat na stran, in ne da drekce pekce raztresam povsod, kjer mi padejo od riti. Prvič v življenju sem se pri njej tudi do sitega najedla. Žal pa je imela lastnih otrok več kot preveč, če se prav spomnim, jih je bilo devetnajst, zato so me po dobrem letu oddali v drugo družino. Začela sem že obiskovati osnovno šolo, bila sem odlična učenka, učiteljica me je imela zelo rada, ker sem lepo pela, tudi pisavo sem imela zelo lepo. Slovo od ljudi, kjer mi je bilo lepo, je bilo zelo težko, malodane kruto. Nek možakar, ki mu ne vem več imena, me je posadil zraven sebe na voz in me odpeljal v Ljubljano. Bilo je prvič, da sem videla mesto od blizu! Bilo je grozljivo in neverjetno hkrati. Celo na kakšen avtomobil sva naletela. Nihče mi ni povedal, da sploh obstajajo, zato sem se jih po otroško prestrašila. Zavila sva proti Trnovemu, kjer je živela Zaljka, ena od ljubljanskih zelenjadaric. Potrebovala je žensko, ki bi ji pomagala pri delu, zato si lahko predstavljate, kako me je bila 'vesela', ko me je, otroka, zagledala pred seboj. Začela je preklinjati in robantiti, češ da še sama komaj živi, da ne potrebuje še enih nekoristnih lačnih ust, zahtevala je, da me možakar odpelje nazaj. A ta me je brez besed prijel, postavil na tla, v pesek, obrnil voz in se odpeljal. Od strahu, ker je ženska tako kričala, sem se polulala, a ker hlačk nisem imela na sebi, sem zmočila najlepšo oblekico. Ko je Zaljka to videla, je utihnila, grobo me je prijela za roko in me odvlekla v kolibo, v kateri je živela. Ni bila prijazna, doma se nikoli ni smejala, a pred ljudmi, ki jim je prodajala solato, korenje in špinačo, je bila sladka kod med. Na njeno robatost sem se hitro navadila. Pri njej sem morala garati od jutra do večera, v šolo sem šla komaj kdaj, je pa res, da mi je Zaljka pogosto prinašala knjige, ki sem jih brala pozno v noč. Včasih tudi zarana, in to preden me je odvlekla na njivo. Nisva dosti govorili, vseeno sem jo imela rada, ker me ni tepla, pa še jesti mi je dala, če sem bila lačna. Včasih me je vzela s seboj na tržnico, naučila me je, kako se nasmihati gospodi, ki je prihajala po nakupih …« se je spominjala Marija. Prvi del zgodbe je povedala v eni sapi, ne da bi se vmes enkrat samkrat ustavila.

(Nadaljevanje prihodnjič)

Komentarji (1)

aljoška čebron

Nekaj podobnih zgodb sem že slišala ali brala , a ta je prav grozljiva.Z otroki so ravnali tako kot z živino , ali pa še slabše , bili so "potrošno blago".Tako je bilo , ker je "bog dajal otroke" ,preživljati pa jih ni hotel nihče. Upam , da se je gospe Mariji pozneje v življenju godilo kaj bolje -napeto čakam nadaljevanje zgodbe. Gospa Mileni Miklavčič pa polagam na srce , da zapiše vse podobne zgodbe , dokler so pričevalci še živi , ker se tako trpljenje ne sme nikoli pozabiti !

2015-07-13 11:40:09