Skladatelj dveh domovin

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 9. december 2014 / 16:13

Slovenski skladatelj, dirigent in glasbeni pedagog Davorin Jenko je bil rojen v avstrijskem cesarstvu, njegovo srce pa je bilo za dva naroda – slovenskega in srbskega. Obema je uglasbil himni.

»Bil je Slovenec in Srb, Slovan v eni in isti osebi, poln vseslovanskega navdušenja in prepričanja prav do konca svojega življenja« je leta 1955 v monografijo Davorin Jenko: doba – življenje – delo zapisal akademik Dragotin Cvetko, sicer velik poznavalec Davorina Jenka. V glasbeno zgodovino se je skladatelj vpisal predvsem zaradi dveh del, ki sta odločilno vplivali na narodni preporod Slovencev in Srbov v 19. stoletju.

'Naprej zastava Slave, na boj junaška kri, za blagor očetnjave naj puška govori!' se zanosno v borbenem duhu glasijo uvodni verzi nekdanje slovenske himne Naprej, zastava Slave!, ki zagotovo velja za eno najslavnejših skladateljskih del Davorina Jenka. Pod vplivom narodnega prebujanja je pesem na besedilo prijatelja Simona Jenka uglasbil leta 1860, star komaj petindvajset let. Tisti čas se je na Dunaju vključil v krog narodno naprednih slovenskih študentov, med katerimi so bili kasneje tudi znani literati, poleg Simona Jenka (ki s skladateljem ni v sorodu) še Josip Stritar, Fran Erjavec in Valentin Zarnik. Mladoslovenci, kot so se poimenovali, so leta 1859 ustanovili Slovensko pevsko društvo, v katerem je umetniško vodstvo prevzel prav Jenko. Na Dunaju se je tako bolj kot študiju prava posvečal glasbenemu ustvarjanju, v duhu vseslovanskega bratstva pa se je dotedanji Martin preimenoval tudi v Davorina.

Starši, 9. novembra 1835 se je v Dvorjah pri Cerkljah rodil premožnemu kmetu Andreju in njegovi ženi Mariji, rojeni Kepic, so ga namreč klicali Martin. Ker mu učitelj v domačem kraju ni nudil zadostne izobrazbe, ga je mati vpisala v ljudsko šolo v Kranju. Anekdota pripoveduje, da fantič ni bil preveč navdušen nad odhodom od doma v mesto med tuje ljudi. Čudno mu je bilo pri srcu, ko je pred hišo zagledal napreženega konja, saj si ni mogel zamišljati, kako bo živel v Kranju med strnjenimi hišami, ko pa je bil navajen prostranih polj in travnikov. Kaj hitro so prispeli v Kranj in mati ga je izročila sorodniku v varstvo in se pozno popoldan odpravila nazaj domov. Takoj za njo se je proti domu odpravil tudi Martin, ki je peš prek Šenčurja prišel domov še pred materjo. Ker je imel slabo vest, se je povzpel visoko v domače drevje in se skril. Zapazil ga je domači hlapec in to povedal mami, ki pa se ni omehčala, saj je kar takoj obrnila voz in sina ponovno odpeljala v Kranj.

Kasneje je šolanje nadaljeval v Ljubljani, višjo gimnazijo pa je končal v Trstu. Čeprav zelo bister mladenič, v šoli ni vedno blestel, saj ga je od knjig pogosto odganjal nemirni umetniški duh, pa tudi slovenske narodnostne ideje. Te so, kot že zapisano, še bolj do izraza prišle na Dunaju, posebno v okviru Slovenskega pevskega društva. Zato je v tem času pisal predvsem vokalne skladbe, za katere je sprva uporabljal preprostejše, nato pa tudi vedno zahtevnejše oblike. Med letoma 1858 in 1862 je Davorin Jenko tako uglasbil nekaj svojih najbolj znanih pesmi po predlogah slovenskih pesnikov. Ena od še danes pogosto izvajanih je Lipa Miroslava Vilharja iz leta 1860, uglasbil je več Prešernovih pesmi, med drugim Strunam in Kam?, znana je Levstikova Dve utvi, pa Molitev in Vabilo Simona Jenka in Na grobih Frana Cegnarja.

V življenju ga je vodila pesem

Pesem Naprej, zastava Slave! je nastala, ko je Davorin želel napisati koračnico in prijatelj Simon mu jo je res napisal, a »slave« z malim 's', ker se je bal takratne oblasti. Seveda sta oba Jenka s Slavo z veliko začetnico mislila vse Slovane. Menda skladatelj sprva ni našel prave melodije, ko pa je v neki kavarni v časopisu prebral članek, v katerem so žalili slovenski narod, je tega jezno vrgel proč in odšel v gozd. Tam si je tiho začel prepevati pesem Naprej, zastava Slave! in melodija je kasneje tudi obveljala. Pesem je bila prevedena v več slovanskih jezikov, obenem pa velja tudi za prvi in najstarejši prevod slovenske literature v angleški jezik. Leta 1885 je bil v Londonu skupaj z originalom izdan prevod With Slava's banner, forwards!

Davorin Jenko je s »slovensko marseljezo« postal prepoznaven po avstrijskih deželah, saj je pesem postala simbol narodnega boja vseh Slovanov, ne glede na njihove programe. Jenkove pesmi so postale železni repertoar nastajajočih zborov na Slovenskem in hkrati nepogrešljiv del slovenskih narodno-kulturnih shodov. Leta 1862 je Jenko opustil študij prava, a kljub prepoznavnosti na Slovenskem ni uspel dobiti zaposlitve. Zgrabil je ponujeno priložnost vodje cerkvenega petja in pevskega učitelja v Srbski cerkveni občini v Pančevu. Zanj je bil to velik izziv, saj je poleg dela zborovodje in glasbenega pedagoga tudi skladal nova dela, s katerimi je prispeval k posodabljanju, srbske glasbe. Ustvarjalni duh ga je vodil v Beograd, saj si je leta 1865 službo našel v Beograjskem pevskem društvu, svoje glasbeno znanje pa je vmes eno leto nadgrajeval tudi s študijem v Pragi. Po vrnitvi iz češke prestolnice je prevzel mesto kapelnika in učitelja petja v Srbskem narodnem gledališču v Beogradu, ki mu je ostal zvest vse do upokojitve leta 1902. Pisal je tako za pevske sestave in orkestre kot glasbo za gledališče. Napisal je glasbo za dramsko besedilo Jovana Đorđevića Markova sablja, ki svoj vrh doseže prav v skladbi Bože pravde. Jenko se najbrž ni zavedal, kako pomembno pesem je napisal, saj je ta zaradi priljubljenosti med srbskim prebivalstvom že kmalu postala srbska narodna himna. Z manjšimi spremembami je bila himna Kraljevine Srbije, Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in še danes Republike Srbije. Če Jenkov slovenski opus obsega štirideset skladb pretežno za vokalne sestave, je v več kot štiridesetletnem ustvarjalnem obdobju v Srbiji uglasbil okrog dvesto pesmi, napisal glasbo za enaintrideset dramskih iger, pet uvertur in dve opereti ter tako postal eden najbolj prepoznavnih predstavnikov slovenske in srbske romantike.

Njegove skladbe se odlikujejo po lepih melodijah, ki dostikrat temeljijo na narodnih motivih. S svojimi skladbami je uspeval po vsej Srbiji, poslušali so jih tako izobraženci kot preprosti ljudje. Leta 1888 je bil v zahvalo za svoj prispevek k razvoju srbskega kulturnega življenja odlikovan s članstvom v Srbski kraljevski akademiji. V poznih letih se je navezal na igralko Velo Nigrinovo, ki jo je tudi sam uvedel v beograjsko gledališče. Po rodu Slovenka je bila skoraj trideset let mlajša od njega, a je umrla šest let pred njim. Po njeni smrti je prodal hišo v Beogradu in se preselil v Ljubljano, kjer je živel vse do svoje smrti, 25. novembra 1914. Na njegovem pogrebu oblasti niso dovolile poslovilnega govora, saj so ga obravnavale kot Srba, Srbija pa je bila takrat že v vojni z Avstro-Ogrsko. Znano pa je, da se je zbor Glasbene matice na ljubljanskih Žalah, kjer je pokopan, od Davorina Jenka poslovil z njegovo uglasbitvijo Cegnarjeve Na grobih.

Ob stoletnici skladateljeve smrti

V Jenkovih rodnih Cerkljah so velikemu rojaku v čast pripravili spominski koncert z naslovom Blagor mu, ki se spočije (iz pesmi Na grobih), na katerem so Cerkljani predstavili svojo bogato glasbeno in zborovsko ustvarjalnost. Štirje zbori, oktet in pihalni orkester so v program uvrstili izbor pesmi, ki jih je na svoji ustvarjalni poti uglasbil Jenko. Jenko bi bil zagotovo navdušen nad bogato zborovsko in glasbeno tradicijo v Cerkljah, h kateri še posebno velik prispevek pri zborovski dejavnosti in tudi k siceršnji kulturni sliki v občini velja pripisati širši družini Močnik, ki skrbi, da duh Davorina Jenka v njegovem kraju ostaja. Na dan skladateljeve smrti je Glasbena šola Kranj v kranjski Mestni hiši pripravila koncert v Jenkov spomin, že dopoldne tega dne pa je v Arhivu Slovenije potekal Simpozij o Davorinu Jenku, na katerem so poznavalci skladateljevega življenja in dela osvetlili njegov pomen v razvoju slovenske in srbske glasbe. Večer pred tem so v prostorih arhiva odprli tudi razstavo Davorin Jenko (1835–1914).