Ukradeni oreh

S svojim možem Cirilom sva živela skupaj kratkih 40 let. Rodila se nama je hči in sreča je bila popolna. Živeli smo mirno, dokler ni našega lepega življenja prekinila njegova bolezen. Zbolel je za rakom želodca. V Ljubljani ga je operiral dr. Jelenc. Takrat so mi povedali, da pacient po tem posegu ne živi dolgo – največ šest mesecev. Bilo mi je hudo, vdala sem se v usodo – kar bo – pač bo! A kako so se zmotili! Doktor Franc Jelenc mu je podaljšal življenje za 20 let! Za to mu iskrena hvala.

Dela mi ni nikoli zmanjkalo, mož je hvala bogu lepo okreval. Bil je kar zdrav, vse sva delala skupaj. Njegovo veselje je bilo sajenje drevesc. Tako je pred petimi leti ob cesti, ki pelje v podvoz Studenčice, na vrhu hribčka na spodnji Ledini zasadil majhen oreh. Negoval ga je, čuval ga je tudi sosed Pavel, ki ima tam travnik.

Oreh je lepo rastel, bil je zdrav in oba sva imela veselje z njim.

Pred leti je mož začel zopet bolehati. Bili smo redni »gostje« na urgenci v Radovljici in na Jesenicah. Vedno ga je vozila hči, ki je med tem opravila vozniški izpit.

A vedno, ko ni imel hudih težav, je hodil gledat oreh, kako raste. Res je imel veselje z njim!

24. januarja pa se je zgodilo, česar smo se najbolj bali. Doživel je srčni infarkt in umrl. Poklicali so naju iz bolnišnice in nama povedali, da je pred pol ure preminil. Naš dober sosed Pavel nas je peljal na Jesenice. Ob pogledu na mrtvega moža, ki je bil čudovita oseba, se mi je trgalo srce. Ker sem pa vedela, kako je trpel, sem obenem čutila olajšanje. Prišli so krasni zdravniki, zdravnici ter medicinske sestre. Ohranjam jih v lepem spominu, ker to so čudoviti ljudje! Ostali sva sami s hčerko. Vsak dan, ko se sprehajam s psom, grem mimo njegovega oreha. Vedno se mi zdi, da ob njem vidim moža. Drevo sem imenovala Cirilov oreh!

A glej ga, šmenta! Čeprav je rastel na naši zemlji, je bil oreh nekomu v napoto! To sem opazila sinoči (nedelja)! Ne morem razumeti, da je nekdo tak lopov, da kar ukrade drevesce. Saj jih je ob grmovju toliko, da bi lahko nasadil cel nasad! Imam občutek, kot da mi je iztrgal srce! Sram naj ga bo. Oreh pa se mu naj posuši! Obenem ga prosim, da zasuje jamo, tam, kjer je ukradel drevesce. Sedaj pa samo še čakam, kdaj bo zašel v naš sadovnjak, da bo še tam kaj ukradel! Pa lep pozdrav, tat drevesc!

Slavka Kapus, Lesce