Mama je ena sama

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 7. julij 2015 / 10:48

Poštar sploh ni zvonil, 2. del

… »Bolelo je kot hudič, saj otrokoma nisem znala odgovoriti na vprašanje, kam je izginil njun očka, ki ga ni bilo že lep čas na spregled. Na spomlad sem se spet malo pobrala, za kar se imam zahvaliti teti, ki se je na srečo upokojila in prva stvar, ki jo je naredila, je bila, da se je začasno preselila k meni. Vzela je stvari v roke in ob njeni odločnosti mi ni kazalo drugega, kot da sem pospravila robce in si obrisala solze …«

Ljudje imamo res več obrazov. Težko je, če smo navajeni na enega, prijetnega, a se moramo potem, ob kakšni neljubi priložnosti, soočiti še z neko drugo masko, ki je bila pred tem leta in leta skrbno skrita in varovana.

»Predstavljate si, kakšen šok je bil za otroka, ko sta srečala lastnega očeta na cesti, pa ju je komaj pogledal? Tistega očeta, ki ju je še nekaj mesecev prej ljubkoval, božal, se z njima igral, bedel nad njima, ko sta bila bolna, sitna? Njegovo obnašanje je bilo povsem nerazumljivo, neresnično, zdelo se mi je, kot bi se znašla v kakšni ameriški grozljivki. Nekoč smo trčili skupaj v nekem lokalu, kamor smo prišli na sladoled. Nenadoma se naslika na vratih skupaj s svojo partnerico in dojenčkom v naročju. Hči se mi izmuzne izza mize, steče k njemu in se ga oklene okoli kolen. Grobo jo odrine od sebe in ji ukaže, naj se vrne k meni. Ker ni hotela ubogati, sem pritekla bliže, jo stisnila v objem, a otrok je še kar naprej stegoval ročice, jokal in prosil očka, naj še njo vzame k sebi. Obrnil nam je hrbet, kot da nas ne pozna. V tistih trenutkih sem mislila, da bom umrla. To se sicer ni zgodilo, sem se pa postarala za sto let. Tisočkrat sem si postavila vprašanje: je to, kar sem doživela, sploh mogoče. A razumljivega odgovora nisem dobila,« pripoveduje Jožica.

Na srečo je čas, ki je najboljši zdravnik, zacelil marsikatero Jožičino rano. Po spletu srečnih okoliščin je lahko zamenjala tudi službo. Pošteno se ji je oddahnilo, saj je na novem delovnem mestu lahko prihajala domov kmalu po četrti uri, tako da je teta, ki ji je ves čas stala ob strani, lažje zadihala. Ta je imela otroka sicer zelo rada, a ker jih ni bila vajena, sta se ji zdela zelo naporna.

Potem ko se je prodalo tudi stanovanje, ko je bil ločitveni postopek po mukotrpnih bojih zaključen, se je Jožici zdelo, da lahko spet normalno zadiha. Trdno se je odločila, da ne bo obujala grdih spominov, zato jih je zakopala globoko v svojo dušo, ter začela živeti za jutri in ne več za včeraj. Šla je v tečaj za risanje mandal, začela se je družiti z dekleti, ki jih je srečala pri telovadbi, zdelo se ji je, da ji nič ne manjka. Sem in tja se je odzvala tudi na kakšno kavo v moški družbi, a kaj več se iz takšnih srečanj ni razvilo.

»Ne bom pozabila poznojesenskega večera. Sin je imel rojstni dan, pa je povabil sošolce in sošolke, prišle so tudi njihove mamice, tako da je bilo vse popoldne v hiši zelo živahno. Teto je bolela glava, pa je šla zgodaj v svojo sobo. Ulegla sem se na kavč in uživala v blagodejni tišini, ki je po več urnem živžavu božala dušo. Kar naenkrat me zdrami zvonec pri vhodnih vratih. Moram povedati, da smo se vmes že preselili, s pomočjo tete sem kupila polovico dvojčka v okolici Kranja. Skoraj me je vrglo na rit, ko sem pred vrati zagledala bivšega moža. Bil je videti zelo potrt, spravljiv, ponižen, zanemarjen. Tole pa ne bo dobro, me je prešinilo. Prosil me je, ali lahko vstopi, da mi ima nekaj povedati. Začel mi je razlagati, da me pogreša in da brez mene ne more živeti. Povsem nepovezano je nakladal, da z žensko, s katero trenutno je, ni zadovoljen, da preveč kadi, da je nemarna in zelo zapravljiva. Malo je manjkalo, pa bi me kap. Pa kaj ti misliš, da lahko kar prideš in se obnašaš, kot da nas nisi že zadosti prizadel, sem mu zabrusila v obraz. Nisem pozabila dodati, da se je komaj kdaj spomnil na hčerko in sina. V času kar sva bila ločena, ju je imel pri sebi le dvakrat po tri ure. Zelo odločno sem mu pokazala vrata, ga nagnala in mu zagrozila s policijo, če se bo še vračal. Ni me poslušal, saj je bil prej kot čez teden dni spet na dvorišču, kjer je jokal in moledoval, naj ga spustim v hišo, da rabi pogovor, malo topline, predvsem pa, da je lačen, menda njegova partnerica ni znala prav nič kuhati. Za njegove prošnje sem bila gluha, pa še gabil se mi je, ko sem ga slišala cmerati. Ko le ni hotel oditi, sem poklicala policijo in potem vložila zahtevek o nepribliževanju. A ker ni bil v svojem obnašanju nasilen, nisem nič dosegla. Preko različnih 'informatorjev' sem izvedela, da se ga je bejba naveličala in ga vrgla čez prag. Menda je bila ena tistih, ki brez internetnega adrenalina ni mogla živeti in je moške menjavala kot spodnje hlače. Moj bivši ji je bil všeč zato, ker je slučajno imel precej pod palcem, ona pa je živela prej kot ne iz rok v usta. Ko je na Facebooku spoznala drugega, ji je, seveda, moj bivši bil odveč in 'moteč faktor'. Revež se je preselil domov, k staršem, kjer živi še danes. Kadar je na vrsti za varstvo otrok, ju običajno prepusti svoji mami, ki me potem kmalu pokliče, češ da ne zdrži, naj ju pridem iskat …« niza trpke utrinke propadle zgodbe o nekem srečnem zakonu.

A to še ni konec zgodbe. Jožica želi dodati še piko na i: »Naneslo je, da sem spoznala tipa, ki se mi je zdel zelo prijazen, dober, srčen, ne nazadnje je bil enkraten tudi v postelji. Po dolgem in mučnem postu se mi je prileglo malo telovadbe, saj sem, kot vidite, še zelo mlada, ni mi nerodno priznati, da si želim ljubezni in nežnosti. Vedela sem, da je še samski, vedela pa sem tudi, da je zelo zaposlen, saj je bil kot mlad zdravnik kar naprej dežuren. Vseeno pa me je motilo, ker je moral pogosto oditi sredi večerje ali celo sredi noči. Pri meni je tako, da radovednost prej ali slej premaga previdnost. Medtem ko je bil v kopalnici, mu je spet zazvonil telefon. Samodejno sem pogledala, kdo, za vraga, ga kliče malo pred polnočjo. Mama, klicala ga je mama! Zajela sem sapo, vseeno pa sem zmogla toliko moči, da sem se obrnila na drugo stran in se delala, kot da nič ne vem. Ne boste verjeli: zlagal se mi je, da kličejo iz službe, da mora takoj na pot. Prikimam, a se odpeljem za njim. Ujamem ga v trenutku, ko je parkiral v domači garaži. Ob naslednjem obisku mu predlagam, da me povabi k sebi domov, ker bi rada videla, kje živi. Pobledi in mi reče, da je to nemogoče. Da živi z mamo, ki je bolna na živcih in ne mara obiskov. V trenutku mi je postalo jasno. Ksantipa je imela sina do te mere pod komando, da mu enostavno ni dala dihati, zato pa je bil, revež, pri štiridesetih še zmeraj sam. Ni bil neumen, hitro je ugotovil, da vem nekaj, česar ne bi smela. Bilo mu je nerodno, ko mi je razlagal, v kakšnih razmerah živi. Šokiralo me je edinole dejstvo, da je nekaj časa študiral tako na medicini kot na teologiji. Na željo svoje mame, ki je upala, da bo postal župnik. Bil je nezakonski, mama je zato, da je doštudiral, žrtvovala vse, kar je lahko, in sedaj je bil na vrsti on, da ji 'plačuje' s svojo hvaležnostjo. Z zgodbo me je zelo razžalostil. Vprašala sem ga, ali se ne zaveda, da mu mama uničuje življenje, da se ga nenormalno lasti. Pa mi je odgovoril, da ne more iz svoje kože. Da se nenehno boji, da bi jo s čimerkoli prizadel. Da ji laže, če hoče, da je včasih pet minut svoboden. Potem me je objel in oba sva jokala. Imela sem ga rada, ljubila sem ga, a sem se istočasno zavedala, da v boju z njegovo mamo izgubljam na vsakem koraku.«

(Konec)